Za človeka, ki se je odločil, da bo pripovedoval zgodbe in reagiral na probleme sveta, nikakor ne pride v poštev, da bi se umaknil in molčal. Pobegniti ni mogoče, vedno je na koncu smrt, pravi Vinko Möderndorfer, ki smo ga obiskali na vajah v Prešernovem gledališču v Kranju. Njemu ljubem, ker noče za vsako ceno ugajati cenenemu okusu občinstva. Tam je namreč tik pred premiero uprizoritev njegovega dramskega besedila Mali nočni kvartet, lani nominiranega za Grumovo nagrado. Zgodba bo stresla naše srce. Premiera bo to soboto, 14. novembra.

Tema darovanja organov ga preganja že dolgo. Že leta 1996 je razmišljal o njej, potem ko je bil na urgenci priča dogodku, ko so pripeljali mladega, hudo ponesrečenega motorista. Tam je izvedel, da so motoristi, ki si v nesreči hudo poškodujejo glavo, telo pa ostane celo, idealni darovalci organov. To ga je pretreslo, šokiralo in mu ni dalo miru, sploh ker je bil tudi priča trenutku, ko so prišli v bolnišnico starši ponesrečenca in kasneje njegovo dekle. Ni več mogel biti tam, gledati bolečine sorodnikov. O tem je napisal scenarij za televizijsko igro in čez nekaj let, 2003, celo radijsko igro z naslovom Srce.»Leta 2013 sem se ponovno lotil zgodbe o človeškem srcu. Medtem je Slovenija postala etično in moralno vprašljiva dežela, polna socialnih krivic, dežela prvorazrednih, drugorazrednih in brezrazrednih državljanov. Spremenila  se je v deželo tajkunov. Slovenci so postali Slovencem najhujši sovražnik. Slovenci so s pomočjo politike okradli Slovence. Socialno brezpravje je zavladalo.« Zgodbo je tako napisal na novo.