Težko bi mu rekli nov obraz, v politiki se svaljka že več kot štiri desetletja, a vse do pred nekaj meseci je komaj kdo vedel zanj. Potem ko je grškemu Ciprasu malce potemnel sijaj, ko španskemu Pablu Iglesiasu in Podemosu upada priljubljenost, ko glas in stas slovenskega levega pola Luka Mesec šele dobro jemlje zalet, se je novi up levice pojavil tam, od koder ga ni nihče pričakoval: iz Velike Britanije. Jeremy Corbyn, pravkar izvoljeni vodja laburistov in vodja opozicije v parlamentu, je pri rosnih šestinšestdesetih postal veliki levi up. Ali, kot so tudi rekli, rockovski zvezdnik levice.

Izvolili so ga 12. septembra, samo tri dni pozneje je zakuhal prvi škandal. Oh, in kakšen škandal je bil to: na spominski prireditvi ob obletnici bitke za Britanijo Corbyn ni pel britanske himne! Ljudje okrog njega so nadvse melodično odpirali usta, on pa ne! In to se je na fotografijah tudi jasno videlo. Tabloidi – pa tudi časopisi, ki se imajo za resne – so bili čisto histerični. Ni pel himne! Si morete misliti! Ni pel bog varji nam kraljico, le kakšen človek je to! (No, ateist in republikanec, saj tega nikoli ni skrival.) Kdo ve, kakšno temno dušo skriva v sebi človek, ki ne poje himne. In od zakrknjenega neprepevanja bog varuj kraljico do bratenja s teroristi in podobnih nečednosti je, kot vsi vemo, samo korak, en droben korak, pa smo tam!

Laburistična stranka je hitela popravljati škodo in obljubila, svečano je obljubila, da bo Corbyn naslednjič pel himno, res, boste videli, pel bo, prisegamo!, njemu pa se z zadevo sploh ni dalo ukvarjati, kaj šele da bi se opravičeval. Ali kaj razlagal, rekel je le, da je na proslavi pokazal dolžno spoštovanje. Pika.

Razumni ljudje vsepovsod so pa rekli, ljubi bog, če je to najhujše, kar mu lahko očitajo … In ja, zdi se, da je.

 Nadaljevanje v reviji Zarja št. 15, 29.9.2015