Njegova smrt me je presenetila. Ne zato, ker ne bi vedela, da ima še posebno smrtonosno obliko raka, ampak ker sem res, čisto zares verjela, da če kdo lahko premaga bolezen, je to on. Ker je imel disciplino plesalca in odločnost kavboja. In ker je praktično obljubil, da bo zmagal. Res sem mu verjela.
Oh, Patrick, majčkeno si me razočaral.
Še pomnite, tovariši? Joj, kako sem letela zvečer domov, ko je bila na sporedu posladkana nadaljevanka Sever in jug. Tudi takrat, ko so jo ponavljali. Nekoč so zvečer prijatelji pri vratih zvonili in zvonili, jaz pa sem se potuhnila in nisem odprla – dajte mi mir, jaz čakam na Umazani ples na televiziji. Zelo užaljeni so bili, ampak punca ima menda pravico, da na samem uživa s Swayzejem, ne?
Pravzaprav ni bil posebno čeden (tisti pomečkani obraz in neurejeni lasje!) in čisto zanesljivo ni bil posebno dober igralec. A je bil tako zelo simpatičen in topel. Po svoje je bil seksi, a ne zato, ker je bil plesalec, ampak zato, ker je seksi, če ima moški, ki je grajen kot bik in počne stvari, ki jih pripisujejo pravim dedcem, v očeh nekaj krhkega. Nekaj ranljivega. Če ti v pogledu ponuja svojo dušo. In to je znal.
Če ni vlaka, grem peš. Bil je sin plesalke in rodeo kavboja in je postal – jasno! – plesalec. Plesalec, ki je znal tudi jahati in je konje ljubil in gojil vse življenje. V baletnem studiu svoje mame je srečal baletko Liso Niemi. Imel je devetnajst let in ona petnajst. Bila je ljubezen njegovega življenja. Poročila sta se leta 1975 in vse do zadnjega sta bila skupaj. Otrok nista imela. »Zamudila sva svojo priložnost,« je nekoč razložila Lisa, ki je leta 1990 spontano splavila. »Tako sva se osredotočila na svoje življenje in na svoji karieri, da sva zamudila vlak.«
V tridesetih letih je posnel okrog štirideset filmov, ampak v resnici se je njegova kariera izpela zgodaj. Najprej je bil oh-tako-romantični južnjaški častnik v dveh serijah Sever in jug (1985 in 86), potem je prišel Umazani ples (1987), ki ga je proslavil (in sprožil plesno vročico), nazadnje pa še Duh (1990), po katerem so se pogledi na lončarjenje v dvoje za vedno spremenili. In to je bilo to. Potem je bil še čisto preveč simpatičen hudobec v Smrtonosnem valu (Point Break, 1991), ampak to je bil pravzaprav film Keanuja Reevesa. Tisto leto so Patricka tudi razglasili za najbolj seksi moškega na svetu. Vse, kar je prišlo pozneje, je že zdavnaj pozabljeno, kar je sreča, ker so bili nekateri od teh filmov zares grozni. Ampak on se ni dal. Vmes ga je življenje malo teplo. On pa se vseeno ni dal. To mi je bilo všeč.
Šampanjski test. Da življenje ne vidi pravega smisla v tem, da bi nekomu prizanašalo samo zato, ker je slaven, vemo. Ampak večina zvezd je o zasebnih težavah raje tiho. Swayze se o njih nikoli ni obotavljal javno spregovoriti. Leta 1994 mu je po dolgem boju z depresijo umrla sestra (ostala sta mu še dva brata in sestra). In on je čedalje pogosteje in čedalje globlje gledal v kozarec in nazadnje končal na odvajalni kliniki. Da ni bil kos vsemu, kar prinaša slava, je pojasnil pozneje. »Poskusite razumeti, rodeo, konje in živino sem imel vse življenje, ampak imel sem tudi gledališče in uspeh in ambicije. Težko je bilo najti ravnotežje med tem, kaj pomeni biti človek, in tem, kako živeti s slavo.«
Toda najhujši udarec ga je še čakal. Na silvestrovo leta 2007 je ugotovil, da je nekaj hudo narobe. »Hotel sem spiti šampanjec, pa je bilo tako, kot bi zlival kislino na odprto rano. Tako rekoč na mah sem shujšal za deset kilogramov. In ko si pred ogledalom potegneš dol spodnjo veko in so oči spodaj rumene, takrat veš, da je nekaj narobe.«
Bilo je še bolj narobe, kot je mislil. Bil je rak na slinavki, eden petih najsmrtonosnejših rakov. Večina bolnikov umre že pol leta po diagnozi. Eno leto po diagnozi jih preživi le 25 odstotkov. Pet let pozneje je živih še pet odstotkov bolnikov.
Ampak Swayze, ki je marca 2008 o bolezni javno spregovoril, je bil trdno odločen, da jo bo premagal. Napovedal je tudi snemanje nove serije.
Strah me je. Kljub kemoterapiji je snemal televizijsko serijo Beast. »Seveda preživljam pekel,« je v intervjuju rekel Barbari Walters. »To je bil šele začetek.« Kljub temu je vsako jutro prišel na snemanje in odigral svojo vlogo. In še to je rekel Waltersovi: »Veliko strahu je. Ja, bojim se. Ja, jezen sem. Ja, sprašujem se, zakaj ravno jaz.«
Lisa mu je ves čas stala ob strani. Skupaj sta premagala statistiko. Leto dni po diagnozi je bil še vedno živ in poln optimizma. »Pri raku slinavke imamo vendarle tudi uspehe,« je rekel njegov onkolog dr. George Fisher. »Mislim, da ima vsak bolnik pravico upati in biti optimističen. A žalostna resnica je, da ni toliko srečnih koncev, kot bi si želeli.«
Serijo Beast so po trinajstih nadaljevanjih nehali snemati in jo odložili za nedoločen čas. Tega niso na glas povedali, ampak jasno je bilo, da zaradi Swayzejeve bolezni. Njegov tiskovni predstavnik ni komentiral. Zadnje nadaljevanje so predvajali konec aprila.
Tabloidi so imeli s solzavimi članki o njegovem junaškem boju veliko veselja. Ampak kot da ne bi mogli dočakati, da se zares zgodi, je neka radijska postaja sredi maja poročala o njegovi smrti.
Novice o moji smrti so hudo pretirane. Swayze je bil pa še zelo živ in hudo jezen. »Edini trn v peti je to, da tabloidi o mojem stanju, meni in mojih bližnjih kar naprej objavljajo laži in netočne informacije. Zadnje čase poročajo, da sem že na robu smrti in da se poslavljam od svojih solznih bližnjih! Rak slinavke je agresivna bolezen in od trenutka, ko so mi postavili diagnozo, sem vedel, da me čaka boj mojega življenja. To je bitka in v njej zaenkrat zmagujem. Grdo je, da nepreverjeno in brezobzirno poročanje meče negativno senco na pozitivni boj, ki ga bojujem. Zame, za moje sorodnike in bližnje je to nič manj kot duševna krutost. Spravlja me v bes prav zdaj, ko je upanje tako dragoceno.«
A upanja je bilo vedno manj. Še januarja je rekel: »Kar naprej sanjam o prihodnosti, o prihodnosti z dolgim in zdravim življenjem, ki ga ne bom živel v senci raka, temveč na svetlobi.«
Prejšnji ponedeljek je izgubil bitko. Lisa je bila ob njem.
