Zanj se je ruski predsednik odločil po spletu naključij in posredovanju tamkajšnjega zastopnika. Med desetimi znamkami podobnega kakovostnega in cenovnega razreda je izbral prav izdelek, ki je približno mesec dni (toliko navadno potrebujejo za izdelavo) nastajal v laboratoriju Franca Kuzme in njegovih sodelavcev v njegovi domači hiši v Hotemažah. Poleg Medvedjeva se z njegovim vrhunskim gramofonom lahko pohvali marsikateri ljubitelj in poznavalec odličnega analognega zvoka. A seveda ne gre za serijsko proizvodnjo. Kuzma se je odločil za butično vrhunsko kakovost. Na leto izdelajo le okoli sto gramofonov in gramofonskih ročic.

Najprej konjiček, nato posel
Kuzmova kariera se je začela zaradi ljubezni do glasbe že v zelo zgodnjih letih. Malo je k temu pripomogla tudi očetova služba kinooperaterja v kranjskem kinu. Z novimi filmi je dobival vpogled v novejšo glasbo, drugačno, kot so jo vrteli slovenski radii. Bližje kot slovenska popevka mu je bila rokovska glasba (čeprav danes njegova ušesa najmehkeje pobožata klasika in džez). Zato je bil pravi praznik, ko so začeli loviti in poslušati radio Luxemburg. Ker pa je bilo to le preredko, se je začel povezovati s prijatelji, ki so se navduševali nad podobnimi stvarmi. Izmenjavali so si informacije in plošče. »Dobro ploščo si dobil samo v tujini,« se spominja. Vso svojo žepnino, ki si jo je največkrat prislužil s predvajanjem filmov, je porabil za takrat precej drage vinilke, ki jih je naročal pri tujih založbah. »Denar sem zavil v karbonski papir, ga dal v kuverto, poslal in upal, da bo dosegel pravega naslovnika in da bom dobil želeno ploščo.« Doma so sicer imeli gramofon, toda predvajalnik v monotehniki kmalu ni več zadovoljil njegovega pretanjenega sluha. Želel si je vedno več. V sedemdesetih letih je z nekaj somišljeniki v Kranju ustanovil Klub ljubiteljev glasbe (KLG). Skupaj so požirali glasbene revije, vsak stavek, pravi, so si zapomnili na pamet, organizirali razne koncerte, glasbene večere, kamor sta med drugim prišla tudi Brane Rončel in Dragan Bulič, in seminarje o hi-fi. »Nekoč sem ravno razlagal o vibraciji, ki jo na gramofonu lahko povzroči že mimo vozeči tovornjak, ko se je začelo tresti. Na koncu smo ugotovili, da je bil potres,« se smeji.

Prvi gramofon
V tujini je začel kupovati gramofone, jih prinašal domov po delih in sestavljal za prijatelje. Zaradi takratnih zakonov si moral čez mejo pač marsikaj pretihotapiti. »Nisem imel živcev, da bi skrival cele aparature, pa sem jih raje razstavil, skril po delih in jih doma spet sestavil.« Tako je spoznaval podrobnosti izdelave dragih aparatur in se nazadnje odločil, da jih bo začel izdelovati sam. Bližnjim se je zamisel zdela absurdna, kajti te dragocene aparature so izdelovala velika podjetja, niso pa poznali butične proizvodnje vrhunskih izdelkov, za kakršno se je odločil Kuzma. Prelomno zanj je bilo leto 1983: izdelal je svoj prvi leseni gramofon in pojavila se je prva laserska plošča. Kljub bojazni je zanimanje za njegove gramofone raslo. »Hi-fisti so preskusili prve izdelke in zdeli so se jim dobri.« Novica o izvrstnih gramofonih iz neke slovenske kleti se je razširila po vsej Jugoslaviji, kamor je v poznih osemdesetih letih prodal največ, kmalu pa je za Kuzmove gramofone izvedel ves svet. Do konca osemdesetih let je v tujino prodal že 95 odstotkov svoje proizvodnje. A zaradi nove tehnologije, ki so jo prinesli cedeji, je začelo zanimanje za gramofone upadati. »Leta 1993 nas je bilo v svetu le pet proizvajalcev vrhunskih gramofonov, danes jih je petdeset in močno se moraš potruditi, da si konkurenčen.« Kar govori o tem, da se je veliko ljubiteljev dobrega zvoka vrnilo k preskušeni kakovostni glasbi z vinilnih plošč in gramofonov. 

V delavnici vedno kaj tli
Njegovo blagovno znamko danes pozna domala vsak, ki se zanima za vrhunsko tehnologijo hi-fi, a Franc Kuzma ni zaspal na lovorikah. V njegovi delavnici izdelujejo štiri različne modele gramofonov in več gramofonskih ročic, nenehno razmišlja o novostih. Ena od rešitev se mu je celo prikazala v sanjah in v njih se je zdela odlična; toda ko jo je poskušal izvesti v praksi, je ugotovil, da se na sanje ne gre zanašati. Ljubitelji lahko v dveh letih pričakujejo nov gramofon. Toda dokler ne bo Franc z njim povsem zadovoljen in prepričan, da je za kakovost naredil vse, bo skrit v njegovi delavnici čakal na pravi trenutek, da se predstavi svetu. Dobesedno, saj ima zastopnike povsod – po Evropi, Ameriki, Avstraliji, Novi Zelandiji, na Japonskem, Kitajskem, v Maleziji … Do izbruha finančne krize so jih veliko prodali v Rusiji. »Zdaj pa se odpira Brazilija.« Kupci so audiofili, ki jim ni žal odšteti denarja za vrhunski izdelek, saj se cene gibljejo med tri tisoč in trideset tisoč evri. Vedo namreč, kaj in zakaj kupujejo.