Enako odločen, jasen in premočrten kot pred boleznijo, možgansko kapjo, ki ga je doletela avgusta med dopustom in potapljanjem v Primoštenu, je Borut Miklavčič, minister za zdravje, tudi mesec dni po odhodu z ljubljanske nevrološke klinike. Ob odpustu je jasno in glasno povedal, da je med svojo boleznijo in hospitalizacijo dobil nov pogled na zdravstvo (»Zato se bom v prihodnje zavzemal za maksimalno izboljšanje bivalnih in diagnostičnih možnosti za bolnike!«), zagotovo pa tudi nov pogled nase in na bolezen. V prvem osebnem pogovoru o svojem zdravju je namreč odločno dejal, da bo v prihodnjem mesecu dni videl, ali zmore štirinajst, tudi šestnajsturni delavnik. Da bo stal za svojimi besedami in sprejeto odločitvijo, pa ne dvomi nihče, ki ga pozna!
- Najprej zadnja novica: New York Times piše, da ste prav vi s svojim zadovoljstvom ob dobri oskrbi vaše bolezni na Hrvaškem pomembno prispevali k otoplitvi odnosov med Hrvaško in Slovenijo.
Težko bi rekel, da je bilo tako. To novico sem prebral in mislim, da so poudarjali, da je bila v hrvaškem tisku objavljena pozitivna informacija – glede na to, da nisem povedal, kdo sem in kaj delam, ko sem prišel v bolnišnico v Šibeniku. Dali so me v sobo z drugimi pacienti in tam sem bil zelo zadovoljen in kljub izredno slabemu stanju nisem imel pritožb. Po šestih, sedmih urah so nekako izvedeli, kakšno delo opravljam, prišel je direktor bolnišnice in dejal, da me bodo prestavili v drugo sobo. Povedal sem mu, da sem čisto zadovoljen in da za kaj takšnega ni nobene potrebe. Pozneje sem v hrvaških časopisih bral, da je direktor to razložil hrvaški javnosti in te besede so nekako pozitivno odmevale. Predvsem pa moram reči, da sem bil izjemno zadovoljen z oskrbo in prizadevnostjo teh ljudi, ki so me v kritičnem trenutku lepo sprejeli. Dobil sem ustrezna zdravila, ustrezno diagnozo, in to je bil prvi korak k temu, da se stanje izboljša.
- Kaj se je pravzaprav zgodilo, če vemo, da so sumili na težave zaradi potapljanja, in če vemo, da je pri možganski kapi takojšnja diagnoza izredno pomembna, saj prav ta rešuje življenja?
Da, prav imate, postavili so pravo diagnozo, čeprav je bila prva dva dni moja prisebnost izredno prizadeta – osebnost je bila prizadeta in to je bil hud šok!
- Komunicirali verjetno ste?
Zelo težko, ker sem bil tista dva dneva hudo depresiven. V glavnem sem bil sposoben komunicirati samo z dr. Aleksičevo, ki je skrbela zame.
- Z bližnjimi, ki so lahko pomembna opora in pomoč, pa ne?
Soproga je prišla na obisk, toda nisem mogel veliko govoriti.
- Kdaj se je torej začelo izboljševati, po dveh dneh? Se je takrat že vzpostavil stik s slovenskim zdravstvom?
Moje zdravstveno stanje se je začelo bistveno izboljševati šele po prihodu v Ljubljano. Pa to ni kritika na račun zdravljenja v Šibeniku! Taka bolezen, možganska kap, zahteva določen čas za izboljšave. Prva prelomnica, ko sem se sam počutil malo bolje, je bila šele šesti, sedmi dan, ko sem bil v Ljubljani.
- Verjetno za slabo počutje ni bila kriva samo depresija, ampak tudi določene fizične omejitve, ki so pri takšni bolezni normalne?
Veliko teh težav sem imel, zato so se v Ljubljani z menoj najprej začeli ukvarjati delovni terapevti in fizioterapevti: moja leva roka je bila prizadeta, prsti na levi roki niso opravljali nobene funkcije. Strokovno osebje je imelo torej precej dela z menoj in hvaležen sem jim, da so me v razmeroma hitrem in kratkem času spravili na noge.
- Verjetno ste bili ubogljiv, sodelujoč bolnik, sicer ne bi bilo tako hitrih in dobrih rezultatov?
Mislim, da sem ubogal (nasmeh), a to morate vprašati sestre, fizioterapevte in delovne terapevte na novi nevrološki kliniki, ki so se mučili z menoj.
- Pravzaprav je sreča, da ste bivali v novi nevrološki kliniki, kajti v stari so bile razmere strahotne tako za bolnike kot za zaposlene – že ministrom v prejšnjem stoletju tam ni bilo prijetno!
Videl sem staro nevrološko kliniko in doživel novo nevrološko kliniko, zato se je moj pogled bistveno spremenil: to, kar imajo pacienti v novi nevrološki kliniki, bi moral biti cilj v vseh bolnišnicah v Sloveniji! Zato si s svojimi sodelavci prizadevam, da bi čim prej nadaljevali investicije, jih čim prej končali, predvsem pa, da jih naredimo za realen denar. Nikoli več se ne sme ponoviti zgodovina gradnje nevrologije pa tudi pediatrije in onkologije. Da se da stvar izpeljati dobro in hitro, bomo zdaj dokazali na otorinolaringološki kliniki, ki je v sklepni fazi. In seveda so to dokazali tudi na Inštitutu za rehabilitacijo invalidov! To mora biti cilj, te napake se ne smejo ponavljati.
- Se strinjam, kajti ko je človek v bolniški postelji, se njegov pogled – in ta izkušnja je ključna tako za zdravnike kot za politike – bistveno spremeni. Vidijo in čutijo več, spoznavajo pomembnost empatije, topline, sočutja in dobrih profesionalnih odnosov in storitev.
S to vašo ugotovitvijo v celoti soglašam! Veliko priložnosti sem imel, da sem v bolnišnicah obiskoval bolne znance, družinske člane, koga pa tudi po službeni dolžnosti, toda ko si sam notri, je slika druga, pogled je drug in občutki tudi: takrat razmišljaš, kaj je treba narediti, da bi bilo zdravljenje za vse boljše, hitrejše, lažje, učinkovitejše in prijaznejše.
- Vas je bilo strah?
Zelo.
VEČ V JANI ŠT. 38, 22.9.2009
Tekst: Miša Čermak; foto: Mateja J. Potočnik
