Umrla je velika pevka Mercedes Sosa. Na tisoče ljudi je pospremilo krsto velike umetnice, ki je umrla 4. oktobra, na poti od skupščinske palače v Buenos Airesu do pokopališča. Pokopali so jo v ožjem krogu družine in prijateljev. Sprevod skozi mesto je bil poln čustev, kot da bi šlo za osebno prijateljico vsakega od ljudi, ki so jo želeli še zadnjič pozdraviti.
Nekateri niso mogli skrivati solz, drugi so ploskali in vzklikali: »Zbogom, La Negra!« Tako so jo imenovali zaradi črnih dolgih las in črnega ponča, v katerem je pogosto nastopala. Hvala za tvoje življenje, ki nam je dalo zelo veliko, je bilo napisano na enem od velikih napisov ob ulici, kjer je peljal sprevod. Besede so povzele naslov pesmi Gracias a la vida. Peli so jo številni umetniki, nihče pa je ni znal zapeti tako občuteno kot prav Mercedes Sosa.
Bila je simbol revnih in zatiranih
Poslušalci so jo povsod po svetu poznali po globokem in čistem glasu, ki je oživljal ljudske pesmi. Za ljudi v Argentini in tudi drugje po Latinski Ameriki pa je pomenila mnogo več kot le pevko. Postala je simbol pokončnosti in uporništva, njene pesmi so zastopale prvobitne indijanske skupnosti v revnih oddaljenih predelih v krajih pod Andi. Taki skupnosti je pripadala tudi sama, s petjem njihovih pesmi pa je opozarjala, da imajo kljub revščini, v kateri so prisiljeni živeti, bogato kulturo.
V več kot štiridesetletni karieri je nastopila v vseh najpomembnejših glasbenih dvoranah in prestolnicah. Posnela je na stotine pesmi in se poleg priredb ljudskih pesmi ukvarjala tudi z džezom in popularno glasbo. »Vendar je zame najpomembnejše, da pojem ljudskim množicam, da jim pokažem svojo solidarnost z njihovim bojem in jim sporočim, da bo dobro premagalo zlo, čeprav so časi težki.«
Oprostite, gospa Mercedes
Mecedes Sosa ni nikoli skrivala svojih političnih prepričanj. V sedemdesetih letih, ko je Argentina preživljala mračne čase, se je z glasbo in besedili lotevala tem, kot so zapostavljanje kmetov v državi in krivice reform, ki so za seboj puščale obubožane množice. Dotaknila se je človekovih pravic in demokracije. Vse to vladajoči vojaški hunti ni bilo všeč, zato so jo pogosto ustrahovali in ovirali.
Ko je nastopila v La Plati, so jo pripadniki varnostnih sil aretirali kar med nastopom, pridržali pa so tudi njenega sina, glasbeno skupino in poslušalce v dvorani. Za pevko, ki je nosila modro-belo oblačilo v barvah argentinske zastave, so odredili telesni pregled kar na odru. Policist, ki ga je moral opraviti, je bil pred pevko, že takrat spoštovano borko za človekove pravice, v hudi zadregi. Poljubil je njeno roko in zašepetal: »Oprostite, gospa Mercedes, naročili so mi, da moram to narediti.«
Sledilo je obdobje še hujših groženj in pevka se je odločila, da v ozračju, v katerem ni bilo mogoče ustvarjati, noče vztrajati. Leta 1978 se je preselila v Madrid in tam živela tri leta. Takrat je navezala stike s številnimi glasbeniki po svetu in si ustvarila bleščečo glasbeno kariero.
Vrnitev v domovino
Kljub temu je komaj čakala na vrnitev v domovino. Vojaška hunta je takrat že izgubljala svojo moč in Mercedes Sosa je lahko spet nastopila doma. V operni hiši Colon v Buenos Airesu je imela takoj po prihodu trinajst koncertov, ki so bili nabiti z domoljubjem, poslušalci pa so jih od navdušenja preživeli kar stoje. Mercedes Sosa je takrat dokončno postala del zgodovine.
Pozneje se je v enem od intervjujev spominjala težkih časov in rekla: »V življenju sem imela veliko srečo, a res je tudi, da sem jo drago plačala.«
