»Znati biti sam je pogoj, da lahko živiš z drugimi ljudmi,« je Metka Klevišar dejala v intervjuju za Jano pred 13 leti, ko je postala Slovenka leta 1995. Kljub temu da jo je težka bolezen bolj kot ne prikovala na voziček in jo za marsikaj prikrajšala, se nikoli ne pritožuje. Zdi se, da življenje zajema s polno žlico. Po dolgih letih, ko je znala biti sama, je našla sorodno dušo v prijateljici Julki Žagar, in da bi si olajšali starost, sta se pogumno odločili za sobivanje. Mnogim sta zgled, kako si lahko v starosti čim lepše uredimo življenje.

To je zgodba o morda na videz preprostih stvareh, ki pa nosijo pomembno sporočilo. Ni nujno, da si v svoji bolezni in starosti sam oziroma osamljen, in ni nujno, da čakaš na otroke ali svojce, da ti bodo pomagali. O življenju v starosti je treba razmišljati veliko prej, že v mladosti, je prepričana Klevišarjeva. Osamljenost je eden največjih problemov današnjega časa. Metka Klevišar in njena prijateljica Julka Žagar sta s svojim sobivanjem dobili ne samo vzajemno pomoč pri čisto praktičnih vsakdanjih stvareh, temveč sta se s tem rešili tudi bremena osamljenosti. Nekateri pravijo, da je sobivanje njun skupni projekt, mnogi jima takšno skupno življenje zavidajo, znašli pa sta se tudi v knjigi Jožeta Ramovša Kakovostna starost, kjer je njun način življenja opisan kot zgled, kako si lahko v starosti čim lepše uredimo življenje.
Še pred osmimi leti sta bili zdaj 65-letna Klevišarjeva in 75-letna Žagarjeva vsaka v svojem stanovanju, vsaka na drugem koncu Ljubljane, vajeni samskega življenja. »Mnogi rečejo: sam sem, kako bi bilo dobro imeti nekoga, otroci so na svojem, nimajo časa zame. Ampak vse ostane samo pri tarnanju! To ti ne pade kar samo od sebe, moraš dati pobudo. To najprej, drugič pa: z vsakim bi težko sobival, toda v vašem krogu ljudi je gotovo kdo, s katerim bi se to vendarle dalo. Medve imava v življenju prav gotovo veliko srečo,« pripoveduje Klevišarjeva, ki je umetnost sobivanja popisala v istoimenski knjigi, zdaj pa piše že svojo osmo knjigo.

Imava izredno srečo! Z Julko Žagar nista bili prijateljici že od vekomaj, kot bi se morda komu zdelo, poznali sta se kot študentki, pa še to le bolj površno. Leta 1992 je Klevišarjeva ustanavljala skupino za spremljanje umirajočih, predhodnico hospica, in bolniki so ji povedali za zdravnico Žagarjevo v Šiški, ki zelo dobro in lepo skrbi zanje. Tako je Julko povabila k sodelovanju, in ker Metka ne vozi avta, jo je Julka vozila po vsej Sloveniji. Tako sta imeli dovolj časa, da sta se spoznali. Natančno se spomnita, kako je bilo, kje in kdaj sta se začeli pogovarjati o svojem sobivanju. V Celovcu pred nakupovalnim centrom sta ob kozarčku piva začeli razmišljati, da bi zaživeli skupaj. Čeprav imata skupno gospodinjstvo, skupni fond za tekoče stroške in avto ter večino časa preživita skupaj, sta se kljub temu odločili vsaka za svoje stanovanje. Julka ima stanovanje nadstropje niže, vendar se jutro začne s kavico v Metkinem stanovanju, kjer tudi kuhata, bereta, gostita prijatelje in znance, gledata televizijo (Julka je svojo podarila) in odkrivata radosti svetovnega spleta. Tudi Julka, ki se je z internetom spoznala šele pred dobrim letom, že ureja osebne finance po spletnem bančništvu!
»Imava izredno srečo, da sva lahko prejšnji stanovanji kupili po Jazbinškovem zakonu! Kaj takega se zgodi morda na 1000 let! In tako sva lahko prodali prejšnji stanovanji. Prav tako sva imeli izredno srečo, da sva skoraj sočasno dobili dve stanovanji v istem bloku, v istem stopnišču, z dvigalom in garažo. V tem okolju imamo na voljo vso infrastrukturo (živita skoraj v središču mesta): banko, pošto, trgovino, lekarno in celo za invalide so vsepovsod urejene klančine. To mi daje večji občutek varnosti,« pravi Klevišarjeva. Vse zveni zelo preprosto. Ampak morali sta se odločati hitro, nista cincali ter prelagali tako pomembne odločitve na poznejši čas, ko bi bili res betežni. Poznata starejše ljudi, ki po stopnicah komaj pridejo v tretje nadstropje, vendar ne naredijo popolnoma nič, da bi to spremenili. »Pomembno je, da začneš o tem razmišljati dovolj zgodaj! Da ne čakaš zadnjega trenutka. Tudi če si pri osemdesetih kolikor toliko zdrav, se je težko seliti. To je naporno! V življenju moraš iti naprej in delati korake! Ne samo čakati in si misliti, da se bo zgodilo kar samo od sebe.«

Več v Jani, št. 51, 22. 12. 2009