Potem ko so mu v vojni doma na Kosovu podrli še hišo, ki jo je zgradil z lastnimi rokami, je Rahman vedel, da se tja ne bo več vrnil. Z Rukmane sta si polna optimizma in mladostne zagnanosti v Sloveniji poiskala delo in prav gotovo bi brez velikih težav poskrbela za številno družino, če jim ne bi štren pomešala bolezen, s katero se Rukmane pravzaprav spopada že vse od rojstva njunega prvega otroka. Dokler njeno zdravje ni bilo resno ogroženo, je priložnostno še opravljala delo čistilke. Ker pa je zaradi velike slabokrvnosti in težav s ščitnico pogosto izgubljala zavest, so se Rahman in njegovi otroci, predvsem hčerka Rezelinda – Rozi, ki je danes stara devetnajst let in je očetu ter družini nasploh v veliko pomoč in oporo, odločili, da mora mama ostati doma in paziti na svoje zdravje. Se bodo že kako organizirali. Potem ko so živeli v Rakovi Jelši v vlažnem stanovanju z lesenimi stenami, polnem žuželk, pa tudi kakšna podgana se jim je pridružila, in ko se je pozneje takrat že sedemčlanska družina nekaj let stiskala v enosobnem stanovanju za Bežigradom, se jim je pred petimi leti nasmehnila sreča. Dobili so lepo, novo neprofitno stanovanje v Tomačevem. »To je nekaj najlepšega, kar se nam je zgodilo v življenju, nikoli ne bom pozabil, kaj so Slovenci naredili za nas. Bilo mi je, kot bi se spet rodil,« pravi Rahman. Z ženo sta svojim otrokom uredila skromen, a prijeten in topel dom, poln ljubezni, ki jo je še zdaj čutiti prav vsak trenutek.
Skoraj so ga izgubili
A sreča ni trajala dolgo. Zaradi tuberkuloze, ki si jo je nakopal v prvi službi, so skoraj izgubili očeta! Toda upanja njegove družine so bila uslišana in postavil se je na noge, toda zdravila bo moral jemati do konca življenja. »Ne morem biti bolan, skrbeti moram za družino!« je takrat trmasto dejal in se vrnil na delo. Ker se je malo po tistem močno poslabšalo tudi Rukmanino zdravje, je takrat štirinajstletna Rozi čedalje bolj prevzemala nase skrb za mlajše brate in sestre (njena starejša sestra se je namreč odselila s fantom in začela skrbeti sama zase). Ker mlada, še otroška duša ni zmogla napora v šoli in skrbi za družino, je prekinila šolanje. Nato so v maminem krhkem telesu odkrili še zlovešči tumor, in to prav tedaj, ko je pod srcem nosila šestega otroka. Srečo ob rojstvu malega Betima je spodrinil strah za mamino življenje. Takoj po porodu je začela dobivati kemoterapijo. »Takrat sem bila z njo tri tedne v bolnišnici, da sem ji lahko pomagala,« se spominja Rozi. Med drugim ji je med presledki v kemoterapiji prinašala novorojenčka, da ga je lahko podojila. »Vedno sem se razlikovala od drugih otrok, veliko bolj odgovorna in odrasla sem bila. Drugače gledam na življenje kot mladi moje starosti. Hkrati pa sem ponosna, da imam to bogato izkušnjo. Vem, kako je skrbeti za otroke, družino,« pravi to mlado ljubko dekle, ki ima kljub rosnim devetnajstim letom za sabo že toliko izkušenj. »Zelo sem ji hvaležen in ponosen sem nanjo,« je bilo mogoče opaziti solze hvaležnosti in ponosa v Rahmanovih očeh. »Jaz pa sem hvaležna svojim staršem, bog ve, kje bi pristali, če se ne bi tako trudila za nas!« Ker se je dekle tako nesebično razdajalo za družino na račun šolanja, sta z očetom, ko so se zadeve nekoliko umirile, naredila načrt za dokončanje njenega šolanja. On je začel prihajati prej iz službe, da lahko ona popoldne hodi v šolo. »Končujem deveti razred, potem pa bi za začetek želela narediti administrativno šolo.« Njeno razmišljanje je zrelo in odgovorno. »Nato bi si za nekaj časa poiskala delo in pozneje nadaljevala šolanje,« pravi. »Po mojem se vsak otrok rodi z nekimi talenti, življenje pa jih iz njega izvabi.« Pri sebi je odkrila ljubezen do tujih jezikov. Poleg albanščine in srbščine se je v šoli z veseljem učila tudi angleščine, v času, ko je skrbela za družino in bila veliko doma, pa se je ob gledanju mehiških nadaljevank naučila še špansko …
Začarani krog
Toda stiska jih spremlja še naprej. Za povrh so pred tremi leti dobili še odločbo, da se morajo zaradi neplačane najemnine v mesecu dni izseliti iz svojega ljubega doma. Ob vseh skrbeh za ženino življenje in kljub delu od jutra do večera Rahman ni zmogel in še danes ne zmore redno plačevati stroškov. Na stanovanjskem skladu so bili neizprosni, ko jim je hotel pojasniti položaj, zato je stvari tudi takrat vzela v roke tedaj komaj sedemnajstletna Rozi in se tako samozavestno postavila za svojo družino, da so jim dali še eno priložnost. Rahman je vzel posojilo in poplačal dolg, ki je bil zaradi obresti še enkrat večji; zadnji obrok je odplačal ta mesec. Nabrali pa so se novi stroški, ki jih družina z manj kot 1000 evri prihodkov na mesec ne zmore poravnati. Rahman zasluži 600 evrov (plača je, hvala bogu, redna, pravi), 370 evrov pa dobijo otroških dodatkov. Ko plačajo 230 evrov za najemnino in nato še preostale stanovanjske stroške, za življenje sedemčlanske družine ostane manj kot 300 evrov. Pa saj jim je nekako še kar šlo, pravijo. Nekaj zelenjave si pridelajo na vrtičku, ki ga Rahman in žena obdelujeta in se ob tem sprostita, sta na svežem zraku ter malo pozabita na skrbi. Vsake toliko časa kateri od otrok – imajo še šestnajstletnega šolarja Berata, štirinajstletno Škurto in devetletno Lauro –, dobi kakšen nov kos garderobe. Preostalo dobijo od prijateljev in kakšne dobrodelne organizacije. V šolo in na delo se vozijo z avtobusom, poleti pa s kolesi. Tudi na počitnice gredo otroci z Zvezo prijateljev mladine. »Vedno smo se nekako znašli in zmeraj upamo, da bomo težave rešili,« je kljub vsem stiskam optimističen Rahman. 
Zdravje in plačane položnice
»Najbolj od vsega si želim, da bi bila z ženo zdrava in da bi lahko plačala položnice.« Teh se je spet nabralo za več kot 1000 evrov, stanarine niso plačali že dva meseca. Ker se mu je izteklo posojilo, bi vzel novo, vendar ga zaradi zapolnjenega limita ne more. Človeka, ki bi morala skrbeti za svoje zdravje, da bi lahko preživela družino, se tako vsak dan prebujata s skrbmi, kje vzeti za položnice, in enak strah ju zaziba tudi v nemiren spanec. Kaj če jim bodo spet poskušali vzeti dom? Kaj bodo potem? A kljub nenehnemu trepetanju za streho nad glavo pravijo, da je zanje najpomembnejše, da so skupaj in se imajo radi. So trenutki, ko jim uspe skrbi vsaj za nekaj časa vreči čez ramo. »Takrat začutimo, kako smo pravzaprav bogati, saj imamo drug drugega,« pravi Rahman. Ne obupujejo, ne tarnajo, temveč iščejo rešitve. »Nisem si mislila, da te res lahko kdo sliši in ti pomaga,« je tiho dejala Rozi. Nekdo bedi nad nami, so prepričani. »Verjamemo, da nam tam zgoraj nekdo pomaga. Vi ste prišli pomagat nam, bog bo pomagal vam, bog nikoli ne pozabi!« se je ganjeno poslovil Rahman. »Pridite še kaj, vam bomo kaj dobrega skuhali, žena in Rozi sta odlični kuharici,« je pomahal v pozdrav.

Če želite pomagati družini Blakaj, lahko pomoč nakažete na račun:
TRR 0201 2002 0297 991
SKLIC 148 2009
Naslov: ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE, PROLETARSKA 1
Zadeva: HUMANITARNA POMOČ DRUŽINI BLAKAJ