Samomor dvanajstletnega dečka, ki si je – potem ko je leto dni zaman opozarjal, da se želi iz mladinskega doma vrniti k staršem – vzel življenje, je močno prizadel tudi mnoge, ki so se kdaj znašli v podobnem položaju kot pokojni deček. Ena od njih je 29-letna Neira Mikič, ki ji življenje ni prizanašalo. Ko je bila stara tri leta, jo je mama skupaj s sestrico zaklenila v barako in za vedno odšla. Po treh dneh so ju rešili sosedje. A njuna agonija se je takrat šele začela. V rejništvu sta preživeli celih 12 let. Potem sta se za pol leta vrnili k očetu, ta pa je Neiro zlorabljal. Sledilo je leto dni v Mladinskem domu Malči Beličeve ter dve leti v stanovanjski skupnosti, od koder so jo pri rosnih sedemnajstih dobesedno postavili na cesto.

Februarja bo izšla Neirina knjiga Nedosegljive sanje v sistemu rejništva in ustanov. V njej opisuje, kaj vse je kot otrok preživljala, ter zelo nazorno opozarja na napake v sistemu rejništva in skrbi za otroke, ki ne morejo živeti pri starših. V tem okostenelem in krutem sistemu se, pravi, že vsaj 20 let ni spremenilo prav nič. A strokovnjaki še vedno vztrajno trdijo, da je dober.
Dvanajst let, ki ste jih preživeli v rejništvu, je dolga doba. So socialni delavci v vseh tistih letih kdaj razmišljali, da bi vas dali v posvojitev?
Žal ne. CSD sem pri osmih, devetih letih sama opozarjala, da si moji starši ne želijo, da bi se kdaj vrnila k njim. Prosila sem jih, naj me dajo v posvojiteljsko družino, da bi končno občutila ljubezen in dobila dom, varno okolje, ki ga zasluži vsak otrok. Ampak na CSD niso naredili nič. Tako je rejništvo postalo dolgotrajno, čeprav bi morala biti to le kratkotrajna rešitev.
Kako ste doživljali rejništvo?
Ko sem prišla v rejniško družino, sem imela komaj tri leta, a marsičesa sem se že zavedala. To je za otroka zelo težko. Vsa ta močna čustva, ki jih ne moreš nikomur zaupati, povedati. Ves čas se počutiš utesnjenega, opozarjaš, da nisi srečen, da potrebuješ varno okolje, ljubezen, to, da bi tudi ti starši, rejniki ali skrbniki, pokazali, da jim je mar. Ampak kot rejenec tega ne občutiš. Vsaj jaz nisem. V vseh tistih letih topline in ljubezni nisem občutila. Mislim, da se s tem spoprijemajo tudi številni drugi rejenci.
Kaj je bilo najtežje?
Dolga leta recimo ne veš, kako klicati rejnike. Nihče ti ne pove. Nihče se ne usede s tabo in reče: »Bila bi vesela ali vesel, da me kličeš mami, ati ali kakor koli.« Kot majhen otrok si se primoran sam spoprijeti s tem. Najhujše pa je bilo, da so v mali šoli vzgojiteljice ves čas poudarjale, da sem v reji. Otroci tega niso razumeli. Vzgojiteljice so mislile, da mi delajo dobro, v resnici pa so mi delale veliko škodo. Deležna sem bila raznih opazk vrstnikov, ki se z mano niso hoteli družiti. Zanje sem bila nekaj tujega. Takrat je veljalo, da je kriv otrok. Nihče ni rekel: »Starši nimajo urejeno, zato je punca v reji.« Takrat sem bila v očeh teh majhnih otrok za to kriva jaz. Nihče ni razumel. Tudi starši teh otrok so si prizadevali, da bi se otroci čim manj družili z mano, ker sem bila rejenka.

                                                                     Več v Jani št. 4, 26.1.2010