Debele bombažne žabe, čez še ene volnene nogavice, spodnja majica, majica z dolgimi rokavi, debel pulover, topel ledvični pas, podloženi snežni škornji, rokavice, kapa, šal … Je kje še kaj, kar bi lahko navlekla nase, ne da bi izgubila zmožnost gibanja, se sprašujem pred odhodom na Bled, na Svetovno prvenstvo v zimskem plavanju. In po nekaj urah ob jezeru mi je že zelo žal, da se nisem stlačila še v kak kombinezon in poprosila fotografa, da me odkotali do prizorišča. Pričujoče besedilo namreč pišem s termometrom pod pazduho in naborom protiprehladnih zdravil ob skodelici čaji. Pa ne, da nisem plavalka, celo zelo dobra plavalka sem. Po eno uro vsak torek in četrtek, lepo prosim. Le da sem pač tiste vrste, ki se glasno pritožuje nad skopuštvom bazenske uprave, ki nam ne privošči vode toplejše od 26 stopinj in le na kako stopinjo več ogretega zraka.
Nori? Nori!
Razumljivo torej, da me je blejsko prvenstvo navdajalo z mešanico občutkov osuple nejevere in ledene groze. Začelo se je z županom in finsko veleposlanico, ki sta otvorila veliki dogodek. Janez Fajfer se je v govoru najprej pošalil, da ve, kako nekateri že računajo na predčasne volitve, a da ne bo nič iz tega, saj je obljubil, da bo tudi prilezel iz vode, ne le skočil noter. Laura Kakko pa nam je na srce položila blagor namakanja v ledeni vodi tako za telo kot za duha. Potem sta meni nič tebi nič odvrgla obleko in se sicer počasi, a odločno splazila po lestvici v vodo, malo počofotala in brez vidnega infarkta prilezla spet na breg. Ravnodušno masko sta ohranila še skoraj do savne, ki so jo za preživetje sodelujočih postavili ob progah.

Več v tiskani izdaji revije Jana, št.5, 26.1. 2010