Prvi vtis, ko stopimo skozi vrata Gospodarskega razstavišča, je, milo rečeno, kaos. Z vseh strani napad na vse čute naenkrat. Vse vrvi, migota, se mota pod nogami, sem ter tja malo lula po kotih in se sploh počuti domače. Obiskovalci si utirajo pot med kletkami, šotorčki, stoli, mizami in kopico opreme, ki jo potrebuje vsak pošten razstavljavec psov. V zraku kakofonija klicev, pogovorov, bevskanja, šumenja fenov. Najopaznejši pa je vonj. Hja, vonj … Kako naj ga opišem? Poskusimo takole: predstavljajte si 1403 pse na kupu in jih polijte z vodo. Ali pa vsaj popršite z ročko za rože. Priznam, nebu sem se zahvalila za prehlad, ki se ga že vso zimo ne morem znebiti. Vidite, res je vse za kaj dobro!
Zvezde

Pasje razstave so hudo resna zadeva. Na to me je opozoril že predsednik organizacijskega odbora Darko Korošec, ki je z vidnim nelagodjem sprejel mojo razlago, da sem poslana sem z nalogo predstaviti doživetje skozi oči naključnega obiskovalca. Takega, ki zna na dober dan našteti sedem pasem in ima za povrh doma mačko. Opozori me, da so udeleženci pasjih razstav veliki entuziasti, ki v svoj hobi vložijo ogromno denarja in so pripravljeni prepotovati tisoče kilometrov, da bi svetu pokazali svojega ljubljenca. Da torej svoje delo jemljejo smrtno resno in da se tudi meni kakšen poskus šaljenja na temo lahko krvavo maščuje. Da je res tako, sem se lahko prepričala že po prvih dveh pogovorih z damama, ki sta se v Ljubljano pripeljali ena iz Finske in druga iz Italije. Da sta njuni zverinici res lepa primerka, je bilo jasno še meni, ki sem popoln razstavljalski ignorant in ki vam še tega ne znam povedati, kaj pomeni kratica CACIB. Njuni zverinici sta bili kot plišasti igrački, tako da sem morala stopiti čisto zraven, da sem se prepričala, ali sploh dihata. Komajda. Beli Romeo me je še najbolj spominjal na ovčjo Lady Gaga (saj veste, tista platinasta pevka, ki gleda iz vsakega medija in nase navleče najbizarnejšo opravo in pokrivala). Terier, ki se uspešno pretvarja, da je koder, je baje tako velik profesionalec, da ga še doma ne morejo spraviti s pripravljalne mize. To je nekakšna garderoba za pasje zvezde, na kateri se dogaja kombinacija razvajanja psa in lepotilnega salona. Tu so deležni popolne oskrbe. Masaže, česanja, tonikov in gelov, striženja, fen frizure, stiliranja repov in dlačic na smrčku ter drugih trikov, ki jih vsak kinolog skrbno skriva pred konkurenco. Nekateri psi na takšni mizi preživijo toliko časa, da postane njihov prvi dom in za kakšno hišico še slišati nočejo več. Tako kot Romeo – pravo ime Velvety I Want It All (Žametni hočem vse) –, ki ga z nje ne zvabi niti slastna kost. Prava zvezda je tudi Mantra iz Finske, ki se je do Slovenije pripeljala kar 2200 kilometrov daleč, prepričana, da bo spet enkrat zmagovalka. Pasja gospica, pravi njena lastnica, bi naredila prav vse, da jo opazimo. Če se ji zazdi, da predolgo ne dobi svojega deleža pozornosti, zna baje zagnati pravo pasjo histerijo. Ob pripravah pa je njeno potrpljenje neizčrpno, na podiju je vedno elegantna in skromno spogledljiva. Prava pasja dama pač.
Pasja lepota vseh velikosti in oblik

Sprehodimo se skozi labirint pasjih kletk in nekakšnih mrežastih bazenčkov, kjer na svoj trenutek čakajo manjše pasme, in občudujemo pasje lepotce, ki jih njihovi lastniki le redko pustijo pri miru. Na eni strani gospa svojega bobteila tako evforično krtači, da je že čisto natupiran in je primojduš še najbolj podoben kupu ovčjih kož, ki so že preživele najboljše čase. Malo naprej leži v skrajno neudobni, a zelo graciozni pozi afganistanski hrt (ali nekaj podobnega) z nekakšno burko na glavi in mi pred oči kliče mošeje in baklavo. Zmedena se pozanimam, ali so morda razstavni psi že tako visoko duhovno razviti, da pripadajo različnim veroizpovedim. Zaslužim si pomilovalen pogled in razlago, da je ruta tu zato, da si lepotec ne grize dlake ob gobcu, ki je njegov kronski okras. Nosi jo tudi doma, za lepoto pa se mora odpovedati tudi igranju v grmovju in visoki travi. Na drugem koncu dvorane kraljujejo bokserji, ki z nejevoljnimi pogledi angleških butlerjev ocenjujejo sosede samojede, vse našopirjene v svojih snežno belih kožuhih. Če bi znali govoriti, bi imeli gotovo kaj povedati o polnih vrečah dlake, ki so jo izčesali njihovi lastniki. Doge si ogledamo bolj od daleč, novofundlandce si pa že upamo pobožati. Najbolj oblegani pa so brez dvoma malčki. Vse kaže, da je želja po dotiku obratno sorazmerna z velikostjo psa. Manjši ko je cefizelj, več rok se steguje po njem in bolj trapasto ga nagovarjajo občudovalci. »Ja pišek mali bucibuci, cicamica, cofek, pufek« in samoglasniški kriki navdušenja, med katerimi prevladujejo iiiiiiiiiiiii in ooooooooooooh, se utrgajo še iz že s sivimi brki okrašenih ust. Otroci pa so tako ali tako čisto paf. Vsi bi imeli malo Daisy (Marjetico), ki prav preračunljivo majhna in na videz prestrašena čepi v kotku in golta kile pasjih piškotov. »Nič ti ne verjamem,« si mislim. »Gotovo si stara že vsaj 45 pasjih let in doktorica jedrske fizike!« Nasploh se mi zdijo tile »kužki« čedalje bolj sumljivi. Čisto mirni posedajo in poležavajo v vsem tem trušču. Le redko kateri izrazi svoje mnenje s krajšim hov hov, drugače pa se ležerno pretegujejo v svojih kletkah ali na mizah in nezainteresirano opazujejo vrvež okoli sebe. Kot da bi jim bilo pod častjo takole begati in neprestano nekaj vrteti jezik, kot to počnemo ljudje okoli njih. Da ne ocenjujejo pravzaprav oni nas?
Kdo je najlepši

Da me ne bi dokončno pograbila paranoja, se odločim prebiti do ringa in se pomiriti z ocenjevanjem pasjih šampionov.

Več v tiskani izdaji revije Jana, št.5, 26.1. 2010