Zjutraj, ko odhajam v službo, na avtobusni postaji večinoma sedi Marko, brezdomec, ki je v Slovenijo prišel iz Hrvaške. Včasih je prebival na klopci za Ljubljanico, kjer si ga našel 24 ur na dan, tudi ponoči. Z mokrim in vetrovnim vremenom se je preselil v zavetje pleksi stekla postaje. Marko je že zelo na koncu. Že mesece ni niti prosjačil več, le nekaj si je mrmral v brado in ni vstal niti takrat, ko je bilo treba opraviti malo potrebo. Zdaj ga že nekaj tednov ni in bojim se, da ga ne bomo več videli. Prazne pa so tudi ostale tradicionalne postojanke ljubljanskih klošarjev, kraji, kjer jih je bilo vedno polno. Prešernov in Ambrožev trg, ulice Stare Ljubljane, park pred sodiščem, tržnica in včasih celo Bavarski dvor, ki ga sicer praviloma zasedajo brezdomni odvisniki. S fotografom sva prečesala vse, a razen para prodajalcev glasila Kralji ulice nisva našla nikogar.
Podnevi gre, ponoči je kriza
Naslednja postaja so bili centri, ki čez dan ali vsaj za nekaj ur brezdomcem zagotavljajo zavetje, topel obrok ali vsaj skodelico kave. Boris Kosec, vodja zavetišča za brezdomce v Ljubljani, pravi, da jim letošnja huda zima niti ni prinesla večjega obiska. »Nič več navala ni kot navadno. Ni še prave drame. Ljudje se dobro znajdejo in poznajo drobne zvijače, kako se ogreti. Če imaš kup kartona in štiri prešite odeje, se da prespati še pod mostom, večinoma pa se zatečejo v kleti, garaže, veže, v bližino toplovodov ali pekarn. Kje natančno ima svojo bazo, brezdomec ne bo povedal za živo glavo, saj noče, da bi mu kdo prevzel mesto.« Tudi zmrznil že kar nekaj let ni noben njihov varovanec. »Spomnim se, da je bilo pred kakšnimi desetimi leti takih smrti več. A mraz niti ni najpomembnejši. Na prvem mestu so alkoholizem in z njim povezane bolezni.« V zavetišču imajo sicer prostor za 28 rednih stanovalcev in še nekaj bivalniki s po šestimi ležišči, namenjenih krajšemu bivanju. Svoja vrata odprejo ob osmih zvečer in zaprejo ob osmih zjutraj, prednost pa imajo tisti, ki so storitev uporabljali že prejšnji dan. Morda ne zveni najpravičneje, a namen zavetišča je zagotavljati stalnost in vsaj osnovno varnost svojim uporabnikom, da bi ti lahko poskušali najti izhod iz težkih razmer.
Pozimi si brezdomci čez dan grejejo premrzle prste, igrajo družabne igre, klepetajo s kolegi ali preprosto ždijo v kotu še v Stigmi, uredništvu Kraljev ulice in Dnevnem centru Vincencijeve zveze dobrote. Ne glede na količino prepričevanja, diplomatsko zvitost ali število kovancev, ki jim jih stisnete v roke, ne bodo izdali, kje preživljajo noči. Povejo le, da je lahko ponoči res kriza, če nimaš suhega in zavetrnega kotička.
Najhujši so prazniki
Prijazen, lepo vzgojen možak z otroškimi očmi, doma s Tolminskega, še posebno težko prenaša svoj položaj. Vidi se, da je še »začetnik«. »Imel sem že prenočišče v kontejnerju, a sem ga izgubil, ko me je neki prijazen par za konec tedna vzel k sebi domov. Zdaj sem res na zasilnem v neki drvarnici, kjer piha in je mraz. Tam, kjer jih je več na kupu, nočem spati, ker sem bolj samotarske vrste, pa tudi teženja ne maram. Verjamem, da se bom izvlekel in našel službo, saj sem priden delavec in obvladam svojo obrt. Pleskar sem in polagam knauf. Ampak za zdaj je tako. Saj se ne pritožujem, a včasih je res težko. Posebno za praznike je bilo, ko sem gledal družine, kako se zabavajo. Počutil sem se tako samega in zavrženega. No, pa bo že! Vsaj beračiti ni treba, ampak lahko prodajam časopis in včasih se najde kdo, ki si vzame čas za klepet.«
Rog, Cukrarna in Ajdovščina so zapuščeni
Več v tiskani izdaji revije Jana, št.6, 9.2.2010
