Profesor dr. Pavle Kornhauser se večkrat javno odzove, če čuti in presodi, da se v naši družbi posamezniku ali skupini godi krivica, za katero je vredno povzdigniti glas. Čeprav je že dolgo v pokoju, spremlja dogodke v zdravstvu in obžaluje, da je danes zaupanje ljudi v zdravnike ogroženo. Na podlagi posameznih zdravniških napak, ki naj jih ustrezno obravnavajo pristojni strokovnjaki, se takšni primeri posplošujejo, javnost zahteva »grešnega kozla«, kot da je družbeno ozračje usmerjeno v iskanje afer, ki jih mediji še spodbujajo. Še posebno ga je neprijetno presenetila objava intervjuja s primarijem Janezom Remškarjem v Jani z naslovom Zakaj me je sram, da sem zdravnik.
Profesor Kornhauser: pravite, da ste se odločili za pogovor v Jani, ker ste želeli odgovoriti primariju Janezu Remškarju na njegova razmišljanja z izzivalnim naslovom Zakaj me je sram, da sem zdravnik.
Prepričan sem, da danes obžaluje svojo izjavo, saj je ugleden zdravnik, ki se je posvetil eni najzahtevnejših in napornih strok, urgentni medicini, in ki dobro pozna njene meje, ve, kdaj še lahko ukrepamo, obenem pa pozna čeri, na katere naletimo in zaradi katerih se v našem rutinskem delu lahko zmotimo. Zmote, napake, nesreče v zdravniški dejavnosti so v novejšem času doživele izredno pozornost v našem dnevnem tisku, tudi s senzacionalističnim nabojem, prav tako v zdravniških krogih. Afere, ki se dolgo razpletajo, hudo poslabšajo ozračje v stroki. Še bolj obžalovanja vredna je škoda zaradi omajanega zaupanja javnosti in bolnikov v pošteno delo zdravnikov. Strinjam se z dr. Remškarjem, da je sistem, ki dopušča zdravniške napake, jih ne odkriva in ne popravlja, nesprejemljiv. Strinjam se tudi, da bi se lahko izognili obtožbam družine Nekrep, če bi zdravniki imeli do njih več empatije, sočutja, razumevanja. Res je, da tudi izkušeni zdravnik LAHKO precenjuje svoje znanje in se ne posvetuje ob zapletenem poteku bolezni.
Kakšne so vaše izkušnje, kako ste ukrepali, kadar ste izvedeli za zdravniško napako na vašem kliničnem oddelku?
Več kot 40 let sem bil klinični zdravnik, pristojen tudi za najhuje bolne otroke, in nikoli nisem doživel, da bi se kdo ustno ali pisno pritožil zaradi nevestnega zdravljenja, ravnanja tudi mojih mlajših sodelavcev. Tudi popoldne sem prebil veliko ur na kliniki, kar je bila dobra priložnost za osebne stike s starši malih bolnikov, nesporazume sem skušal odpraviti že na začetku. Res pa je tudi, da so bile tožbe zoper zdravnike v času socializma redke, niso jih podpirali odvetniki, ki iz teh procesov kujejo dobiček. Upam, da na tem področju ne bomo dohiteli ZDA! Ni vprašanje, ali zdravniki podpiramo primarija Remškarja v prizadevanjih, da ustvari – kot vodilni zdravnik na ministrstvu – načine, kako zmanjšati možnosti za zdravniške napake, ki jih obenem evidentiramo in pravično strokovno obravnavamo in ukrepamo. Nesprejemljivo pa je, da se primarij hkrati sramuje svojega poklica. Koliko zmotnih obsodb so izrekli sodniki, tudi za usmrtitev: nisem pa bral, da bi se kdo od pravnikov sramoval svojega »ceha«; zgodilo se je tudi, da se je most podrl zaradi napačnih izračunov. Ali je kdo od gradbenikov izjavil, da se sramuje svojega poklica?
Bili ste pionir, ko ste se kot prvi pediater pri nas, med prvimi tudi v svetu, s polnim delovnim časom vključili v »internistično« zdravljenje otroka – kirurškega bolnika. Kakšni so vaši spomini in izkušnje na tem področju?
Vzrok za to mojo odločitev je bilo naključje, ko me je v pogovoru sloviti profesor Božidar Lavrič, povojni predstojnik ljubljanske kirurške klinike (in osebni kirurg maršala Josipa Broza Tita), vprašal, ali bi – ne le kot priložnostni »konziliarni zdravnik«, temveč kot stalni pediater – prevzel otroški oddelek klinike. Obenem je zatrdil, da je specializacija za otroškega kirurga »otročja«, češ, naj otroka kirurško zdravi ožje usmerjeni kirurg, npr. urolog, abdominalni kirurg, travmatolog, z dodatnim znanjem o kirurgiji otroka. V timu naj bo tudi stalni pediater. Tako se je razvil »ljubljanski model otroške kirurgije«, ki je postal znan po svetu in je tudi danes kot Klinični oddelek za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo v novi stavbi Pediatrične klinike organizacijsko del ljubljanske Kirurške klinike.