Ljudje

Pozitivni šok EME

Urška Krišelj Grubar
23. 2. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Gorenjska narodna noša in primorski kalamar sta zmagovalna kombinacija letošnje Eme. Kot kranjska klobasa s tržaškim prelivom. Zakaj pa ne? Če so želodci neobčutljivi, jim lahko privoščimo marsikaj.

Gorenjska narodna noša in primorski kalamar sta zmagovalna kombinacija letošnje Eme. Kot kranjska klobasa s tržaškim prelivom. Zakaj pa ne? Če so želodci neobčutljivi, jim lahko privoščimo marsikaj. In vse tako kaže. Pesem je zažgala brez žganja. Precej hladno občinstvo v dvorani na Gospodarskem razstavišču je spravila pokonci že med prireditvijo; ko smo izvedeli, da so gledalci in poslušalci Ansamblu Roka Žlindre in Kalamarom namenili 15.907 glasov, pa smo zavreščali.

Šepetalo se je, da je mogoče nemogoče, da bo namreč Slovence najbolj prepričala mila temnolasa deklica s čistim glasom v narodni noši in primorski kodrasti kalamar z rokerskim glasom. To bi bil pa res šok, sem pomislila, čeprav me je pesem že prvi večer spravila v dobro voljo, pa tudi refren je šel hitro v uho. Veliko bolj mogoče so se napovedovalcem zdele zmage Marka Vozlja, Lange, Mance Špik ali Nuše Derenda, vendar je na koncu z velikansko prednostjo zmagala prav pesem Narodno-zabavni rock. Na drugo mesto se je uvrstila rdečelasa dama Nina Pušlar, ki bi, če bi jo ljudstvo izglasovalo, na Norveškem zagotovo tudi opozorila nase. Upajmo, da ne bo obupala in nas bo s petjem razveseljevala doma.

Gal in Hamo ter njun manifest
Prav tako smo se v dvorani razveselili nastopa Gala Gjurina in Hama, ki sta pred Emo skupaj spisala neke vrste manifest, ki je po elektronski pošti dosegel tudi nas. V imenu vseh manjših, neodvisnih, a srčnih avtorjev sta se namenila na letošnji Emi postaviti ogledalo »vsem požrešnim glasbenim lobijem«. Napisala sta, da ju marsikdo še pred mesecem ne bi nikoli povezal »s tem skoraj že blasfemičnim dogodkom«. A resnica ostaja, sta rekla. »Slaboumno stanje na slovenskem glasbenem površju bo trajalo toliko časa, dokler se ne bo na festivalih in v medijskem mainstreamu začela redno pojavljati dobra in iz srca narejena glasba, ki jo bodo zastopali izvajalci z odnosom.« Potrudila sta se, da je bilo letos drugače. Kot tudi drugi. Vsakdo po svojih močeh.

Emine poslastice
Gensko usklajena voditelja prireditve, kot se je izrazila Bernarda Žarn (finalni večer z Ivom Koresom je spremljala v »green roomu«), sta bila torej brat in sestra Lorella Flego in Andrea F, ki sta nas sproščeno in nevsiljivo vodila skozi prireditev. Med čakanjem na razglasitev zmagovalne pesmi so nas z nastopom razveselili dve čudoviti mladi mamici, Tinkara Kovač in Saša Lendero, ter najslajša poslastica navijačev v dvorani, Norvežan z violino, Alexander Rybak – zmagovalec 54. izbora za Pesem Evrovizije.

Spominjanje v green roomu
Po prireditvi sem v preddverju iskala prve vtise o izbrani pesem in naletela na precej zadržane in zapletene odgovore. Spustila sem se nadstropje nižje in v tako imenovani zeleni oziroma adrenalinski sobi ali sobi visokega pritiska, kot sta jo med prireditvijo imenovala Ivo in Bernarda, opazovala nekaj utrujenih izvajalcev, ki so v glavnem vljudno odgovarjali na vprašanja novinarjev. Spomnila sem se let, ko sem si tudi sama želela na Emo. Ne kot novinarka, ampak kot pevka v prekaljenem bendu srčnih glasbenikov. Ne, tja pa ne, je rekla večina. To ni dober imidž. Ni šans, mi ne sodimo tja, so me prepričevali, a me niso prepričali. Zaveznika sem imela edino v Coletu Morettiju, ki je že imel evrovizijske izkušnje, saj je prvi glasbenik, ki je zastopal Slovenijo na Evrosongu v Dublinu. Prijavili smo pesem, ki so jo preslišali. No, poskusili smo, sem si mislila in se pomirila z mislijo, da se na festivale ne bomo več prijavljali. Igrali smo naprej. Zase, za dušo, in se postarali. V green roomu sem prisluškovala pogovoru dveh poznavalcev glasbene scene, ki sta ravno govorila o številnih neuspešnih poskusih avtorjev. Ujela sem ime Aleksandra Mežka, ki se je po osamosvojitvi Slovenije na pobudo revije Stop prijavil na Emo. Vedela sta, da so Mežku »štiklc« naredili v Londonu priznani glasbeniki in producenti, a je kljub vsemu padel skozi. Potem sem prisluhnila avtorju pesmi, ki jo je zapela skupina Tangles. Tudi on ni bil videti prav zadovoljen s 444 glasovi, vendar se je tolažil z mislijo, da bodo že jutri radijske postaje poskrbele, da bo bolj vesel, ko bodo s predvajanjem ustvarjale nove hite, tudi njegovega.

Kdo gre na EMO
Na poti domov sem poslušala radijsko postajo VAL 202 in čakala na kakšno novico iz prireditve, ki sem jo zapuščala. Pa se je le oglasil Jernej Vene, ki je poslušalce zelo na kratko obvestil o zmagovalcih, potem pa so pozornost preusmerili nazaj na olimpijske igre. Jerneja poznam in vem, da bi bil lahko, če bi tako čutil, bolj navdušen, pa ni bil. No, jaz sem uživala. Tudi ob pesmi Narodno-zabavni rok, ki je šokirala. Pozitivno.