Na prvi pogled Mihajlo Hardi ni niti malo podoben duhovnikom iz naših predstav. Saj veste, župniki so resni gospodje s posvečeno držo ali nekaj podobnega. Mihajlo pa je s svojimi že osivelimi razkuštranimi lasmi prej podoben staremu hipiju kot človeku, ki širi božji glas in ljubezen.
Pred hišo v Metliki me pričaka z metlo v roki. Popravlja površnost komunalcev, pravi. Začneva s kavo. Saj boste, ali ne, pravi, medtem ko se kava v resnici že kuha. Močna in skuhana, tako kot je treba, ko se na zavrelo kavo zlije malo hladne vode. Da se lepše posede. Ampak nekoč je bila kava boljša, pravi Mihajlo, kadar si jo skuhal, je vsa hiša dišala po njej, zdaj ne več. Večkrat se mu med pogovorom stoži po dobrih starih časih. Po tistih, ko smo si bili ljudje blizu, bolj prijazni drug do drugega in so bila naša vrata ves čas odprta.
Ni čisto »naš«
Mihajlo je lahko prišel v Slovenijo, hvala dragemu Bogu, ko mu je bilo hudo in je reševal družino. Lepo mu je tukaj, ampak nekaterih stvari pa še vedno ne razume. Zakaj ne more h komu priti na obisk na sveti večer, na primer. Pri nas se ne hodi, mu pravijo, on pa vseeno pride. Zakaj ne, pravi. Saj je to večer veselja in ljubezni, zakaj si ne bi voščili. Ne razume zaprtih vrat in tudi uradne ure v župnijskem uradu mu ne zvenijo lepo. Jaz nimam uradnih ur, vedno sem tukaj, kadar me kdo potrebuje, pojasnjuje. Nekim poljskim študentom je kavo nekoč kuhal v pižami ob treh zjutraj. Med najinim pogovorom je večkrat pozvonilo in na vratih so bili ljudje v težavah. Oče, pomagajte. In pomaga. Prizna pa, da te znajo ljudje tudi izkoriščati. Te razpeti, kot je bil razpet Jezus na križu. Mnogi v njegovi okolici najbrž večkrat pomislijo, da ga je res poslal sam Bog. Ampak še vedno ni čisto »naš«. Mihajlo se smeje: »Pravijo mi, na primer, ali bo imel mašo naš župnik ali vi, pa jih vprašam, kaj, a jaz pa nisem vaš.«
Župnik Jože, rimokatolik, je njegov dobri prijatelj. Mihajlo, ki je bil v duhovnika posvečen leta 1974, ima že več kot trideset let pravico maševati v vzhodnem in tudi zahodnem obredu. Biritualec je, pojasni. Zato vskoči, kadar mora Jože kam drugam. Nekateri so se na duhovnika s hipijevskim videzom sprva kar težko navadili, ampak na koncu oče Mihajlo nekako najbrž vsakomur pride blizu.
Ljudje ne postajamo boljši
Ne vsem, me popravi. »Če bratu ponudiš roko, pa jo ta zavrne in ti ne stopi naproti, ne moreš nič. Ne moreš ga objeti, če tvojega objema ne sprejme. Kadar je tako, ostane bolečina, to me zares boli, ampak tako pač je.« Nima nobenih iluzij, da smo ljudje zgolj dobri. Pravzaprav nam gre na slabše. Sodobni človek prisega na razum, duhovno plat pa potiska v ozadje. Znanost in tehnologija se razvijata, ampak ljudje zato ne postajamo nič boljši, ampak slabši. Ko se pogovarjava o tem, se v njegovih očeh zrcali rahla žalost. Tudi nostalgija, ko se spominja svoje mladosti.
Več v Jani št. 9, izid 2. 3. 2010
