Nagradam se samo smejim. »Še nikoli me ni zamikalo, da bi igral vlogo človeka, ki ima aids ali ki rešuje ljudi pred koncentracijskim taboriščem, samo zato da bi dobil dobre kritike. Resnično verjamem, da je igrati komedijo, lahkotno komedijo, ravno tako težko ali pa še težje kot resne vloge in čisto zares me ne moti, da vse nagrade in dobre kritike avtomatično dobijo globoke, najtemačnejše, najresnejše vloge. To me spravlja v smeh.«
Ni strašansko verjetno, da se bo z odra kmalu zahvaljeval za oskarja in tudi na seznamih nominirancev za druge igralske nagrade ga zadnja leta ni, to pa še ne pomeni, da ni ničesar dobil: med drugim ima bafto, zlati globus, igralsko nagrado beneškega festivala in častnega cezarja. Včasih se kritiki in komisije zmotijo in nagradijo tudi dobre komične igralce. Ampak ne prepogosto.
A ne dajte se zavesti, za lahkotnimi vlogami, za katere se zdi, da bi jih lahko odigral v spanju, je veliko dela in uničenih živcev. Grant je perfekcionist, ki se na vlogo temeljito pripravi in na snemanju zahteva veliko ponovitev. In ob vsem tem še vedno trdi, da je v igralstvo padel povsem po naključju in da bo zdaj zdaj nehal.
Septembra bo dopolnil petdeset let, pa nič ne kaže, da bo pogosto izrečene grožnje kmalu uresničil.

Znam vse. Hugh John Mungo Grant izhaja iz škotsko-angleške družine, ki se ponaša s številnimi znamenitimi vojaki in raziskovalci. Oba starša sta iz vojaških družin, in čeprav se je oče izšolal na vojaški akademiji in bil nekaj let v vojski, se je nato lotil drugih stvari. Ni jim šlo vedno dobro, je nekoč povedal Hugh, kriza v sedemdesetih je družino finančno precej prizadela, vendar so starši poskrbeli, da sta bila Hugh in njegov starejši brat vedno deležna najboljše izobrazbe. Hugh, ki je bil, kot je povedal ravnatelj njegove zasebne šole, »najbistrejši med bistrimi fanti«, je dobil štipendijo za Oxford in diplomiral iz angleške književnosti. In ni premišljeval o igralskem poklicu, čeprav je med študijem majčkeno igral. Se je pa spogledoval z umetnostno zgodovino.
Ampak nazadnje je zavrnil štipendijo za podiplomski študij in se lotil … no, ni čisto jasno, česa, po malem je namreč počel vse: inštruiral, pisal knjižne ocene, tekste za reklame, televizijske skeče in bil (seveda) oskrbnik nogometnega igrišča. In se slednjič odločil, da bo poskusil kot igralec. Začasno. Potem bomo pa videli. Nastopal je v gledališču, pa so ga nepomembne vlogice, ki jih je dobival, tako dolgočasile, da je s prijatelji ustanovil svojo skupino. In so s svojimi skeči osvajali pub za pubom in slednjič še edinburški festival. Nastopal je v gledališču, pa na televiziji in nazadnje pritaval k filmu. Prvo pomembnejšo vlogo je odigral v filmu Maurice (1987) in zanjo dobil igralsko nagrado na beneškem festivalu.
Da crkneš od smeha. Za njim je bilo slabo desetletje igralske kariere, ki se je začela pri triindvajsetih, in njega je začelo počasi minevati potrpljenje. Filmi, ki jih je snemal, so bili večinoma »evropudingi«, je nekoč rekel. »Francoski scenarij, španski režiser in angleški igralci. Scenarij, ki ga je navadno napisal tujec, je bil slabo preveden v angleščino, in potem so najeli angleške igralce, ker so menili, da bodo film tako lahko prodali v Ameriko.« Dost mam, si je rekel. In potem si je premislil.
»Če bi prebrali toliko slabih scenarij, kot sem jih jaz, potem bi razumeli, kako hvaležen si, ko naletiš na enega, v katerem je junak v resnici duhovit,« je pojasnil. Film, romantična komedija, se je imenoval Štiri poroke in pogreb (Four Weddings and a Funeral, 1994) in je postal (in vse doslej tudi ostal) najdonosnejši britanski film vseh časov. Grant, ki je za glavno vlogo dobil 100.000 dolarjev, je za svoj naslednji film že lahko zahteval milijone. Take vsote mi ponujajo, da se samo hihitam, je povedal. In se je odhihital novim romantičnim komedijam naproti.
Rahlo nerazpoložen. Zasebno ni niti malo podoben dobrodušnim očarljivcem, ki jih igra, pravijo (in on to brez obotavljanja priznava). Očarljiv je že – kadar hoče – pa zelo inteligenten, ubijalsko duhovit, ampak (pravi sam) je precej tečne sorte. Še posebno zoprn zna biti z novinarji, ker ne mara intervjujev, zasebnih vprašanj v intervjujih pa sploh ne. Do paparacev je še bolj neusmiljen: ne tako davno je v enega zagnal posodo s pečenim fižolom.
Seveda je moral od rumenega tiska marsikaj požreti, ampak vsaj eno zadevo si je čisto sam zakuhal: komaj je dobro zaslovel s Štirimi porokami, so ga leta 1995 v ZDA aretirali, ko je v parkiranem avtomobilu v poznih nočnih urah izkoriščal oralne spretnosti pocestnice. Ne kakšnega dragega dekleta na poziv, ne, bila je deklina, ki jo je snel s ceste (in je za svojo zgodbo potem zaslužila šestmestne vsote). Kaj mu je tega treba bilo, so se spraševali, doma ga je čakala dolgoletna prijateljica Elizabeth Hurley, ena najlepših žensk na planetu, ki je zaslovela skupaj z njim, ko je na premiero Štirih porok in pogreba prišla v znameniti Versacejevi črni obleki, ki so jo na strateških koncih skupaj držale samo zlate sponke. Elizabeth mu je sčasoma odpustila. Javnost tudi, najbrž tudi zaradi tega, kako je sprejel svoje javno ponižanje: ni se skril, ni pobegnil, šel je v pogovorno oddajo Jaya Lena in se opravičil. Je pa s tabloidi večkrat obračunal pozneje – nekajkrat jih je zaradi neresničnih zgodb uspešno tožil.
Letečemu fižolu in tožbam navkljub se ga rumeni tisk še ni naveličal. A zadnje čase z njim nimajo veliko dela. Leta 2000 se je po trinajstih letih razšel z Elizabeth Hurley, a sta ostala dobra prijatelja in je eden od botrov njenega otroka. Tri leta je prijateljeval z bogato dedinjo Jemimo Khan, a čeprav so poročali, da jo je zasnubil, se nista nikoli poročila. »Bilo je obdobje, ko so se vsi prijatelji poročali, in takrat sem res pomislil, kaj je narobe z mano. Ampak zdaj, ko se vsevprek ločujejo, sem vesel, da mi ni treba tega prestajati,« je nekoč rekel. Otrok ne pogreša, trdi, »razen tam okrog božiča, ko se malce bedno počutim, ker imajo vsi otroke, samo jaz ne«.