Ljudje

Lačen ne bom nikoli!

Urška Krišelj
9. 3. 2010, 11.10
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Dobila sva se na Poljanski 6, točno ob dvanajstih. Od doma sem odrinila obtežena z občutki ponošene prostitutke. Negotova, ali mi bo še uspelo zapeljati stranko. Prepričana, da to počnem zadnjič. Po poti sem razmišljala o vseh informacijah, ki sem jih zadnje dneve poiskala v tisku in na spletu. Vse smo ga že vprašali. Kar je hotel, je povedal. Razdvojena med tem, kaj bi ga vprašala sama, in tem, kaj bi morda zanimalo bralce, sem pustila mislim, da se zmešajo.

Dobila sva se na Poljanski 6, točno ob dvanajstih. Od doma sem odrinila obtežena z občutki ponošene prostitutke. Negotova, ali mi bo še uspelo zapeljati stranko. Prepričana, da to počnem zadnjič. Po poti sem razmišljala o vseh informacijah, ki sem jih zadnje dneve poiskala v tisku in na spletu. Vse smo ga že vprašali. Kar je hotel, je povedal. Razdvojena med tem, kaj bi ga vprašala sama, in tem, kaj bi morda zanimalo bralce, sem pustila mislim, da se zmešajo.

Če bo imel še vedno dolgo brado, ga bom lahko vprašala kaj o bradi. Najbrž ga mora že pošteno srbeti. Zadnje fotografije, ki so jih iz štaba TV 3 pred začetkom nove sezone Trenutka resnice poslali tudi na naše uredništvo, predstavljajo postaranega bradatega Jonasa, pravzaprav meniškega brata Janeza, ki ga igra v novi spletni nadaljevanki Prepisani. No, če si bo brado medtem že obril, ga bom lahko vprašala, ali sta ga hčeri prej, ko jo je še imel, kaj cukali zanjo. To bi utegnilo biti zanimivo.
Medtem je mimo v precej hitrem tempu švignil zamišljen, rahlo upognjen moški v dolgem črnem plašču, s črtasto kravato v rožnatih odtenkih, temnimi očali in precej veliko črno torbo. Bil je on. Jonas. Sledila sem mu v prostor, ki sem ga hitro prepoznala. Vanj sem zašla včeraj, ko sem brskala po Jonasovih spletnih povezavah. To je prostor, kjer se, kot kaže, zbirajo brihtne glave s plemenskim poglavarjem na čelu, kjer se uresničujejo iskrive domislice, ki zapeljujejo spletno generacijo. Sama v te digimigi stvari ne verjamem, ker jih ne razumem. TV-voditelj pa je še vedno njihov ljubitelj. Dve najbrž dragoceni igrački sta spremljali najin pogovor. Tako, za vsak primer, da se ne bi preveč lagali in zganjali cirkusa. Medijskega, v katerega moj sogovornik že dolgo ne verjame. Čeprav sem si želela, da bi se slekla, sva si nadela vsak svojo vlogo in se priklopila na intervju.

Kako si?
Dobro.
Kje imaš brado?
Pred desetimi dnevi sem si jo pobril.
Ste že končali snemanje filma? (Zadnje tri mesece, odkar ga nismo spremljali na TV-zaslonih v oddaji Trenutek resnice, je napisal in že skorajda posnel spletno nadaljevanko Prepisani, ki jo bomo videli jeseni. Op. a.)
Ja, z vlogo, ki je zahtevala brado.
(Za trenutek se mi je zazdelo, da bi bilo obema lažje, če bi Jonas odigral še mojo vlogo novinarke, zato sem mu predlagala, če si kar sam zastavlja vprašanja, na katera bi rad odgovarjal, pa se ni strinjal.
Intervjuji so mučna zadeva, to je delo, je rekel.
Vem, sem pokimala. Želela sem si spontanega pogovora. Verjela sem, da nama lahko uspe povedati kaj še nepovedanega.)

Več v Jani št. 10, 9.3.2010