Nekdo drug: zakaj Jeff Bridges ni večja zvezda? Možakar ima za sabo kopico filmov, ki resda niso vsi uspešnice, pravzaprav so pretežno ne-uspešnice, ampak on je ne glede na kvaliteto filma vedno dober. Včasih odličen. In povrh je čeden, seksi in topel. Tudi ne bi mogli reči, da je Bridges dobro varovana hollywoodska skrivnost, saj so ga štirikrat nominirali za oskarja, preden jim je petič kapnilo, da bi mu ga mogoče lahko tudi zares dali. In so storili natanko to.
Kot je bistro ugotovil neki novinar, v filmu Crazy Heart, ki je Bridgesu končno prinesel oskarja, je v neki pesmi stavek, ki v par besedah popolno povzame njegovo kariero: »Nekoč sem bil nekdo in zdaj sem nekdo drug.«
Takole o tem misli on: »Kar se tiče pomanjkanja uspešnic, morda je tako zato, ker sem igral veliko različnih junakov in nisem ustvaril enega lika, ki bi ga lahko gledalci posvojili. Igral sem vse, od psihopatskih morilcev do romantičnih junakov; z izbiro tako različnih vlog sem se izognil predalčkanju.« In še tole je povedal: »Nikoli nisem šel po poti filmske zvezde. V veselje mi je, da po vsaki vlogi naredim obrat za 90 stopinj.«
Ustvariti junaka, ki se globoko zasidra v zavest in srca ljudi je dvorezen meč – to se je naučil iz kariere svojega očeta Lloyda Bridgesa. »Moj oče je v šestdesetih nastopal v seriji Sea Hunt in ustvaril tako prepoznavnega junaka, da so ljudje zares verjeli, da je potapljač. Pa je bil igralec z zelo širokim razponom. Nastopal je na Broadwayu, igral je Shakespeara, pa so mu ponujali same vloge potapljačev in pustolovcev. Zato sem se jaz odločil igrati čim bolj različne vloge. Deloma za lastno zadovoljstvo, je pa to tudi sporočilo producentom. Če znam igrati različne stvari, mi tudi ponudijo različne vloge.«
In tako ni zvezda. Je bil pa nekoč Mož z zvezde (Starman, 1984), prisrčen vesoljček v enem najbolj toplih, seksi, romantičnih filmov, ki si jih lahko želite. In se bomo zadovoljili s tem.
Neresno: Jeffrey Leon Bridges se je (leta 1949), kot je malone v solzah povedal tudi na Oskarjih, rodil v igralski družini (eden od štirih otrok je umrl kot dojenček, ostala sta dva brata in sestra). Jeff in starejši brat Beau sta se že kot majhna otroka pojavila v filmu ob mami in večkrat nastopila v očetovi seriji Sea Hunt. »Moj oče je imel rad show business,« je povedal v nedavnem intervjuju za Guardian. »Potovanja, delo z ljudmi. Tudi mene je spodbujal, naj se lotim tega, ampak kot tipičen najstnik nočeš početi tega, kar hočejo tvoji starši. Nočeš ugajati, ker je tvoj oče slaven. Nočeš dobiti dela, ker je tvoj oče slaven. Najteže pri igranju je odškrniti vrata in meni je vse to uredil oče. Dejstvo je, da sem plod nepotizma. In to je bilo težko sprejeti.«
Čeprav je sčasoma odkril, da mu je poklic pisan na kožo (in se je z oskarjem v rokah tudi zahvalil mami in očetu, ker sta ga porinila v igralstvo), je vedno ostal skromen in nezvezdniški. »Moja mama je moja vzornica, čudovit vir ljubezni. Vedno mi je govorila, ne bodi preveč zagledan vase. Zabavaj se. In to sem si za vedno zapomnil. Vsega tega ne jemljem preveč resno. Iskreno, to že. Ne pa resno.«
Nepotizem gor ali dol, pri enaindvajsetih mu je Peter Bogdanovich dal eno večjih vlog v svojem filmu Zadnja kino predstava (The Last Picture Show, 1971), ki je Bridgesu prinesla prvo nominacijo za oskarja. Ropanje bank s Clintom Eastwooodom (v filmu Thunderbolt and Lightfoot, 1974) je prineslo drugo (obe sta bili za stransko vlogo) in potem je bilo rahlo zatišje do Moža z zvezde, ki je prinesel tretjo, a ta je bila že za glavno vlogo, tako kot obe naslednji, v filmih Contender (2000) in letos za Crazy Heart (2009). Ki so mu ga morali ponuditi dvakrat, prvič ga je namreč gladko odklonil.
Pridemprec: Bridges je človek mnogih talentov, vnet amaterski fotograf, občasen karikaturist, predvsem pa nadarjen glasbenik. In ja, posnel je album. Iščite pod naslovom Be Here Soon.
In vendar je glasbenih filmov v njegovem opusu presunljivo malo. V napovedniku za Moža z zvezde je s soigralko Karen Allen prepeval staro popevčico, ampak čisto pravi glasbeni film je samo eden, Čudovita brata Baker (The Fabulous Baker Boys, 1989), v katerem je njegovega brata igral … no, jasno, njegov brat Beau. Večini očaranih gledalcev je filmček ostal v spominu predvsem zato, ker je v njem strašansko dobro prepevala Michelle Pfeiffer, brata Baker, pravzaprav Bridges, sta pa oba igrala klavir. »Bila je krasna izkušnja in bil je tudi kar uspešen, a nisem bil prepričan, da si spet želim po tej poti,« je rekel in si je premislil šele leto pozneje, ko je ugotovil, da glasbo za Crazy Heart pišeta njegova prijatelja.
Svojih filmov ne gleda rad, samo eden mu je zares pri srcu: Veliki Lebowski (The Big Lebowski, 1998), kultna uspešnica, ki ima še vedno mnogo veliko ljubiteljev. »Preprosto super film je, veste. Vsakič, ko ga vrtijo na televiziji, si rečem, samo par prizorov pogledam in počakam do tam, kjer John Turturro poliže kegljaško kroglo, potem bom pa ugasnil. Pa nikoli ne.«
