Ljudje

Kako sta ušli smrti

Miša Čermak
16. 3. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

»Enaintridesetega decembra lani sem si rekla: dosegla sem dno!« Premolk. Solzne oči. »Znašla sem se v umazani in prazni kletni sobici brez svetlobe, brez življenja.«

»Enaintridesetega decembra lani sem si rekla: dosegla sem dno!« Premolk. Solzne oči. »Znašla sem se v umazani in prazni kletni sobici brez svetlobe, brez življenja.« Brez upanja, da se bosta s hčerko, sedemnajstletno dijakinjo Poljanske gimnazije, po hudi tragediji, v kateri je nekdanji mož zažgal stanovanje (njiju na srečo ne), pobrali in na novo zaživeli. Dva meseca pozneje nočne more brez spanja, ko sta samo čakali, kaj se lahko zgodi v majhni garsonjeri, ki so si jo delili trije ljudje, še niso pozabljene. Nekdanji mož se zdravi v psihiatrični bolnišnici.

Jasminka Perič Sobočan in njena hči sta najnujnejše stvari za življenje (posteljo, omaro, hladilnik, pisalno mizo, oblačila) dobili od dobrotnikov in pravita, da ne potrebujeta ničesar, saj sta živi, ter da obstajajo ljudje, ki potrebujejo več kot onidve. A resnica je, da seveda potrebujeta marsikaj: varno življenje brez trpinčenja, zlorab, strahu in groženj, varno stanovanje, saj bosta kletno sobico morali zapustiti čez nekaj mesecev, možnost zaposlitve za mamo in uresničitev sanj (dokončanje srednje šole in študij) za dijakinjo drugega letnika ljubljanske gimnazije. Dan po lanskem božiču, ko je Jasminkin nekdanji mož zažgal skupno stanovanje in sta le po naključju ušli najhujšemu, je še vedno zelo živ – ne le v spominu, tudi v slabem zdravju in nenehnem strahu!
Mučenje z elektriko
Ognjeni zublji, ki bi lahko bili za mamo in hčer usodni, so bili le vrhunec težkih let, ki so se v veliki želji po boljšem življenju začela s prihodom v Ljubljano. Jasminka je namreč kot kuharica v rodni Srbiji imela delo in stanovanje, a je mesečno zaslužila borih sedemdeset, sto evrov, zato je kot mama samohranilka iskala boljše življenje za hčerko. Slovenija se ji je zdela raj! Njena mama je bila Slovenka, njena sestra tudi živi tu, in prosila jo je, naj ji pomaga. »Po internetu smo pred tremi leti vzpostavili stik z gospodom, ki je potreboval pomoč ter v zameno ponudil stanovanje, denar in varnejše življenje.« Kakšna napaka! Pokazalo se je, da je psihični bolnik s Parkinsonovo boleznijo in brez stanovanja ter zasvojenec z igrami na srečo, varno in srečno življenje brez ljubezni, ki je Jasminka niti ni iskala, pa velika iluzija!
»Sram me je, ko se spominjam začetkov življenja v Sloveniji. On je iskal ženo, pa ne zaradi ljubezni, ampak zaradi bolezni: pomagala naj bi mu, kuhala, skrbela zanj, on pa bi v zameno pomagal denarno.« Jasminka je prišla s hčerjo, se poročila, pomagala, skrbela zanj – in videla, da je vse laž. Imel je svoje podjetje, ki je nekoč delovalo dobro, a začele so se laži in prevare. »Zlagal se je, da ima stanovanje, ki ga ni bilo, saj je živel kar v svojem podjetju, bil je tako rekoč brezdomec: svojo hišo je zakockal.« Sanje o življenju v mirnem sožitju so se začele razblinjati. »Ko smo se preselili v dodeljeno stanovanje, se je kmalu čedalje bolj kazala psihična bolezen: bal se je ljudi in mislil, da ga zastrupljam s hrano in z zdravili. Hči je samo molčala, obe sva se izogibali konflikta. Nato pa je nekega dne rekel, da naju gleda zadnjič: ležal je v postelji in kar nenadoma vstal, zgrabil hčerko in jo želel raniti, ubiti z električnim kablom. Nekako se je rešila, pa je zgrabil mene in me mučil z elektriko. Hči je kričala, vzela nož, ga brcnila, ujel me je še enkrat in spet stresel z elektriko …« Jasminka se ne spominja, kako se je rešila iz krempljev psihičnega bolnika, a od soseda sta s hčerjo poklicali policijo. »Odpeljali so ga na oddelek za zastrupitve, ker naj bi bil z elektriko in zdravili skušal ubiti tudi sebe – toda to je bila farsa.« Sprejeli so ga v psihiatrično bolnišnico, a so ga po šestih mesecih izpustili domov.
Beg pred ognjenimi zublji
»Ko se je vrnil, sem prestopila vse svoje meje in poskušala pozabiti, kar nama je hudega naredil, čeprav me je hči opozarjala, naj mu ne verjamem in ne skrbim več zanj. A se mi je smilil.« Pred letom dni se je dokončno odločila prekiniti z njim. »Povedala sem mu, da ne bom več delala zanj, mu kuhala in ga vzdrževala s socialno pomočjo, naj mi moje delo plača – tako sva bila dogovorjena! A mu je banka sproti pobrala ves denar.«
V tistem času se je zgodilo več stvari: učinkovita zdravila, ki jih je dobil v bolnišnici, mu je osebni zdravnik zamenjal, a jih ni hotel jemati. Pa je Jasminka odšla k njegovi zdravnici in povedala, kako je. »Rekla mi je, da je moj mož čisto v redu in ne ogroža ne sebe ne drugih. Tudi na Centru za socialno delo Moste mi niso pomagali.« Štiri dni pred tragičnim dogodkom je spet poklicala zdravnico, povedala, da mož ne jemlje zdravil in da noče z reševalnim vozilom v bolnišnico – pa jo je spet pomirila, češ, saj je v redu. »Videla ga je le enkrat v življenju in ga sprva sploh ni hotela sprejeti za svojega bolnika – a ga je navsezadnje morala.«
Ločila sta se na moževo pobudo, »ker ni želel zakona brez ljubezni«. Toda še vedno so živeli v majhni garsonjeri. Lanskega novembra pa je začelo postajati prav peklensko. »Nisem imela kam. Bilo je hudo. Psihično naju je uničeval, nisva mogli spati, hčerki sem dajala tablete za pomiritev, bil je hiperaktiven, tablet za shizofrenijo ni več jemal … Govoril mi je, da nimam pravice uporabljati štedilnika, da nimava pravice živeti v stanovanju. In nekega dne je spet rekel, danes te gledam zadnjič!«
V Jasminkini glavi so zazvonili alarmi, saj so jo besede, ki jih je enkrat že slišala, spomnile na trpinčenje z elektriko. »Pospravila sem stanovanje, hčerka je rekla, naj grem k prijateljici, ona pa je odšla k sošolki.« Na srečo! Kajti ob pol treh je klicala policija: Pridite čim prej, vaše stanovanje je zgorelo! »Ko sem prišla domov, sem imela kaj videti. Povezal je električne kable, zažgal stanovanje in odšel na hodnik ter čakal na rešilce, gasilce, policijo.«
Strah pred vrnitvijo
Vse je zgorelo do tal: mama in hči sta ostali brez knjig, računalnika, oblačil, denarja, dokumentov. V varno hišo Jasminka ni želela brez hčere, ker bi jo morala dati v rejo. Na srečo je dobila v začasno uporabo kletno sobico. »Ko sem jo videla, me je zadela kap: rekla sem si, da sem na dnu!« A so ji prijatelji prebelili zanemarjene stene, odšla je na Rdeči križ po hrano, dobili sta dvesto evrov, na centru za socialno delo sto devetdeset. »Nisva imeli ne oblačil, ne žlic, ne postelje – ničesar! Potem mi je dala prijateljica preprogo, gospod televizijo, kupila sem nama blazino za spanje, dobrosrčna gospa mi je poklonila nujne stvari. Zdaj imava, na srečo, tudi mizo in dva stola.«
Denarja ni veliko, manjka ga, zelo ga manjka. »Paziva na vsak evro. A saj bo, vem, da bom dobila delo. Bolj me skrbi, kaj bo s stanovanjem, ko bo obnovljeno, in ali se bo nekdanji mož vrnil vanj. Upam, da česa takega ne bodo storili: morali bi ga dati v institucijo, saj sam zase s Parkinsonovo boleznijo in shizofrenijo ne more skrbeti – skupaj pa zaradi smrtne nevarnosti ne moremo več biti. Želiva si živeti normalno …«
Ob odhodu vprašam hčerko, ki se je med pogovorom ves čas učila, ali lahko zdaj mirno spi. »Trudim se biti močna – tudi zaradi mame. Saj gre. Ona je močna zaradi mene, jaz zaradi nje …«

OKVIR: Prostovoljne prispevke za pomoč lahko nakažete na račun: 0201 2002 0297 991, sklic 163, humanitarna pomoč Jasminki, ZPMS, Proletarska 1, Ljubljana. Vse zgodbe nam s skupno željo, da bi pomagali, posredujejo pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije in s pomočjo se lahko obrnete tudi neposredno nanje, tel.: 01/544 30 43, 544 20 42.