Prejšnji ponedeljek zvečer je drhtelo za zidovi ljubljanskih Španskih borcev. Od plesa in od občutkov, ki so jih plesalci Kazine budili v občinstvu. Večer nam je postregel z najboljšimi koreografijami in plesalci ter predstavil genialne koreografe Mitjo Popovskega, Željka Božiča in Mirjam Podobnik. Vrhunski pedagogi in v tujini neštetokrat nagrajeni koreografi prav na domačih tleh ne žanjejo pozornosti, ki bi si jo zaslužili. 

Že dolgo me niso ob kakšni predstavi spreletavali takšni mravljinci, kot so me ob koreografiji Murder (Umor) genialnega Mitje Popovskega, in že dolgo se nisem z odprtimi usti čudila prikazanemu – med drugim izpopolnjenosti plesalk stepa v koreografiji na Vivaldijevo glasbo – prav tako delu Popovskega. Njegove koreografije in koreografije Željka Božiča so me še posebno osupnile. Bilo je več kot navdušujoče! Žal nas je izjemen plesni večer doživelo le tistih nekaj sto v dvorani Španskih borcev in prav škoda je, da ga ne bo videlo širše slovensko občinstvo. Takšna predstava in ti izvrstni izdelki, kipeči od ustvarjalnosti, se po navadi skrivajo za zidovi najboljših slovenskih plesnih šol in prikazan Kazinin gala mozaik si zagotovo zasluži največji slovenski oder. Slovenija vse to preprosto mora videti!
Vodilni v Kazini se zavedajo, da delajo dobro, povsem primerljivo, če ne celo bolje kot marsikatera tuja produkcija.

 

Celoten komentar v Jani, št. 12, 23. 3. 2010