Miša je dama s številnimi izkušnjami, tako rekoč slovenska medijska institucija, Ula mlada dama, ki se je bolj po naključju znašla v medijskem svetu, ampak je vodenje Eme, na primer, še ne zanima. Hudi klepetulji sta. Prav hudi bejbi, če rečem kar po Ulino. Več kot očitno je, da se imata zelo radi. Zaveznici, ki sta skupaj prebrodili že marsikaj.

Za Ulo je resničnostni šov Survivor že precej oddaljena zgodovina, Miša je angažirana varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev. Takšna, ki svoje mnenje pove in zapiše odločno, čeprav jo naslednje jutro na televizijskem hodniku kdo verjetno bolj kislo pozdravi. Ker ji ni vseeno. Pravijo, da se bo potegovala za položaj direktorja nacionalke. Ja, zanima jo, tega ne skriva, ampak le, če bodo okoliščine za to primerne. Tudi hčer je naučila, da se ne gre po nepotrebnem metati na glavo tja, kjer lahko prehudo zaboli. Preveč oklevati, ko lahko kaj postoriš in spremeniš, pa tudi ne.
Naj začnem s pravzaprav zelo stereotipnim vprašanjem: kako je biti hči Miše Molk?
Ula: Mami sploh ne dojemam drugače kot mami. Mislim, da imava to srečo, da potem ko sem odrasla …
Miša: Nisi, nikoli ne bova odrasli.
Ula: No, potem ko sva prebrodili pubertetniško krizo ter otroške želje, potrebe, ihto in trmo, sva se končno zbližali kot človeka in zame je ta odnos noro lep. Od nje črpam neskončno nasvetov, ima neskončno več izkušenj od mene in v življenju mi je zagotovo lažje, ker imam tako mamo.
Miša: Zelo malo ljudi je, ki te lahko berejo skoraj brez besed. Nekomu stvari razlagaš in razlagaš, pa še vedno ne ve, o čem govoriš. Jaz samo vdihnem, Ula pa kar nadaljuje. Imava ta klik, ki ga imam le z redkimi ljudmi.
Kdaj ste si zaželeli biti del maminega sveta?
Ula: Ko sem bila majhna, sem si želela biti balerina, slikarka, računovodkinja, kar koli drugega kot igralka ali voditeljica. Krasila sem se z maminimi koraldami, njenimi šminkami, z očijem sva se šla fotografske seanse, ampak nikdar si nisem želela, da bi bila slavna. Prišlo je samo od sebe, spontano, v pravem trenutku, ko sem bila kot oseba dovolj zrela in ko se je ta talent lahko začel izoblikovati. Nikoli pravzaprav nisem hotela biti del medijskega sveta. Vsa zahvala gre Hitu poletja in Metodu Pevcu. To je bil moj prvi dialog z igro, s filmskim svetom, in takrat sem začutila, da se skozi igro tudi lahko izrazim. Pa ne z levo roko kot recimo »luštna« punca, ampak z veliko dela in premlevanja karakterja glavne igralke. Reklame, ki sem jih posnela že pred tem, pa so mi dale nekaj izkušenj, znanja, kako se postaviti pred kamero.
Miša: Jaz sem tako ali tako pozneje izvedela za te reči.
Ula: Ja, pri osemnajstih so me dobesedno sneli s ceste.
Miša: Ja, saj so tudi na naši televiziji kdaj rekli, da lahko na cesti najdejo dovolj talentov, kadar smo se o čem pogajali. (smeh)
Miša, nekoč ste na medijskih lestvicah v priljubljenosti premagovali politike in s tem tako rekoč pisali zgodovino …
Miša: Ja, še Kučan se je skoraj ustrašil. (smeh) Mislim, da je to res. Danes na medijski sceni oblikovalci mnenj, opinion makerji, niso več strokovnjaki, ampak politiki z ekstremnimi stališči, in kar malo strašljivo je, na kaj se lepi naš narod. Utrujeni smo tudi od neodločnosti, čeprav je lahko to dobra pot k dialogu, ki ga nova politika tako zelo poudarja. Tudi jaz sem za dialog med ljudmi, zato tudi traja dlje, da se človek odloči, ampak sem se pa res nasmejala, ko je zadnjič nekdo rekel, da bi Borut Paroh še za športni rezultat rad videl, da bi bil neodločen. Preveč stvari, ko gre za pomembne družbene odločitve, je v rokah politikov in premalo v rokah strokovnjakov. Politiki naj se počasi zavedajo, da je to profesionalen poklic, in naj ga kot takšnega tudi opravljajo.
Ula, vas je kdaj strah prihodnosti?
Ula: Glede eksistence me ni strah. Ne bojim se tega, kar se dogaja, ker ničemur, kar sprejemam prek medijev, ne verjamem stoodstotno. Zdi se mi, da nobena novica, ki me sreča, v resnici ni čisto takšna, kot se kaže. In tega, da vsi živimo v neki potvorjeni zgodbi, me je strah. Kje naj torej iščem resnico?
Miša: Tine Hribar pravi, da je resnica o resnici le ta, da ni resnice.
Ula: Hvala, mami! (smeh)
Miša: Samo to se sprašujem, kako potem resnico sploh lahko prikriješ, če je ni?!
Vas mama pogosto takole postavlja na trdna tla?
Ula: Dopušča mi naivnost do življenja. Da ga raziskujem in da si vnaprej ne postavljam meja, kako česa ne zmorem, ne smem, nisem sposobna. Je pa največkrat prva oseba, ki jo pokličem, kadar imam problem. Pa ne zato, ker bi bila tako starševsko »modra«, ampak ker ima veliko zgodb in mi namigne, kdaj se ni treba zabrisati kar na glavo v nekaj, kar ni nujno.
Miša: Na glavo ne, na noge pa lahko. (smeh) Tudi treščiti je kdaj treba.

Celoten intervju preberite v reviji Jana št. 12, 23. marec 2010