Ljudje

Ne puščaj me samega

Sonja Grizila
27. 3. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Na osrednjem trgu v Slovenskih Konjicah so pred časom postavili precej velik bronast kip ženske na konju, ki je vzbudil veliko občudovanja, pa tudi nekaj začudenja in zgražanja.

Na osrednjem trgu v Slovenskih Konjicah so pred časom postavili precej velik bronast kip ženske na konju, ki je vzbudil veliko občudovanja, pa tudi nekaj začudenja in zgražanja. Začudenje zato, ker je (razen Ivane Orleanske) to menda sploh edini konj v Evropi, na katerem ne sedi moški v paradni uniformi, zgražanje pa zato, ker je ženska gola, z izrazitimi oblinami, pa tudi konj je v mednožju bogato obdarjen. Slika ženske na konju je tudi na naslovnici knjige Ane Četkovič Vodovnik, ki pojasnjuje še tisto, česar sprehajalci na konjiškem trgu niso že sami dognali.    Ana in Vasko sta znan par. Ona je pedagoginja in psihologinja, dolgoletna ravnateljica vrtca Anice Černejeve v Celju, avtorica knjige Dotiki besed – izkupiček dveh izdaj je podarila Unicefu –, umetnica izraznega plesa pa tudi koreografinja  in še marsikaj. On je akademski slikar in kipar, ki ustvarja v skoraj vseh materialih, razen v glini, ker je zanj kar preveč mehka in gnetljiva. Ona mojstrica besed, on mojster slike in skulpture. Ona piše primoženi priimek Četkovič, on Ćetković.
Vsak s svojo kariero. Ni jima bilo treba ostati skupaj, zaradi denarja in podobnih uporabnih zadev, a sta ostala. »Bila sva kot dva hudournika, ki sta drug proti drugemu valila ostre skale,« je večkrat rekla Ana. A se je ostrina zmehčala v prod, po katerem lahko zdaj hodita bosa. Kako jima je to uspelo? Je to predvsem njena zasluga? Je bilo vredno požirati obup, solze, včasih tudi ponos, je bilo v petdesetih letih skupnega življenja dovolj lepega in vznemirljivega, da je prekrilo vse drugo? Očitno da. Tisti, ki so prebrali Anino knjigo Ženska na konju, vedo, da sta v tistem kipu na osrednjem konjiškem trgu tudi Vasko in Ana – on konj prekipevajoče sile, ki ga, neosedlanega, nežno vodi ona. Ujela sta skupni ritem, bi se lahko reklo.
Umetnik je – umetnik. »Anine knjige nisem prebral in je tudi ne bom. Sem ji pa rekel, naj piše po resnici, naj ne sadi rožic, naj mi odreže glavo, če je treba, da bo vrgla iz sebe, kar jo teži,« pravi Vasko, ki ga prav nič ne vznemirja, če ga znanci zadnje čase nekoliko bolj radovedno ogledujejo. Dobili so namreč vsaj delen vpogled v intimo nekega odnosa, neke družine pravzaprav, ki pa je to ne bo razmajalo. Vasko se je modro izognil branju, eden od njunih sinov, ki je knjigo prebral v osnutku, pa je rekel, da bi moral vsakdo napisati svojo življenjsko knjigo, da bi jo otroci brali – in razumeli. Kako pomembno je dati iz sebe vse, kar utesnjuje, omejuje, žalosti. Ana je to naredila in zdaj je svobodna, Vasko pa je to tako ali tako zmeraj bil.
     Rodil se je v Črni gori očetu gradbenemu inženirju in mami kmetici, ki je rodila kar trinajst otrok. »Od doma sem pobegnil pri štirinajstih, pred ljubeznijo,« pravi smeje se. Mislila sem, da je mislil »zaradi ljubezni«, ampak ne. Pred njim se je rodilo šest sester, kakšen obup za očeta, ki je strastno čakal na sina! Nato je dobila družina hkrati njega in sestro dvojčico. Tako zelo je bil obdan z ljubeznijo in oboževanjem staršev in starejših sester, da je moral pobegniti, sicer bi se osebnostno zadušil. Umetnik pač potrebuje svobodo, pravi, nič ga ne sme ovirati v njegovih ustvarjalnih iskanjih. Učil se je v Splitu pri Meštroviću in se potem vpisal na ljubljansko likovno akademijo. Ana je bila takrat brucka na filozofski fakulteti. Od takrat sta skupaj, zdaj z že odraščajočimi vnuki. A bi lahko bilo tudi drugače.
Vulkan. Ano sem srečala že prej, Vaska sem prvič videla v živo. Govori hitro, kot dež, humorno, samoironično, v mešanici črnogorščine in slovenščine. Tako govori tudi doma, v Črni gori, kot da je to neka nova identiteta, ki si je ne pusti vzeti. Vsi Anini poskusi, da bi obrusila njegovo slovenščino, so se klavrno končali. »Besede niso moj način izražanja, zato z njimi ne izgubljam časa,« se smeje, ko mi razkazuje svoje slike in skulpture, konji in biki (ah, ta lepota in neznanska moč!) so pogost motiv, nekje zraven je skoraj zmeraj tudi ženska (ah, ta lepota in krhkost!). Moški kot modeli zanj tako rekoč ne obstajajo, nikjer jih ni videti. Ženske pa. Seveda ve, da je Ana pisala tudi o nezvestobi, čeprav knjige ni bral. »Zmeraj sem ji rekel, naj me ne pušča samega, kjer so lepe ženske. Ko sem hodil naokoli po seminarjih in prireditvah, sem jo zmeraj silil, naj gre zraven, priložnost pač dela tatu,« pravi in mi mimogrede zrecitira pesem Desanke Maksimović, ki pravi, naj je ne pušča same, ker bi lahko ob zvokih kitare v kakšnih očeh videla globino, ki je ni. Ana pripominja, naj nje ne pušča same kje, »kjer so glasba in nežni pogledi«.
    Vasko je kot vulkan. Sprehod po njegovih umetniških iskanjih je tako raznolik, da komaj loviš sapo. Začel je s klesanjem kamna (ah, kakšen kipar je bil moj oče, nikoli ga ne bom dosegel, vzdihne mimogrede) in nadaljeval – z vsem. V Impolu se je med delavci in mojstri sedem let bojeval s kovino, v Libojah enako dolgo s keramiko. Z motorno žago ravna precej spretneje kot poklicni drvarji. Spajka, betonira, seka, kleše, lepi … Njegov umetniški izraz je boj z materialom. Ko mu zatrjujejo, da česa zaradi fizikalnih zakonov nikakor ni mogoče narediti, tako dolgo trmoglavi, da to izpelje. »Deloholik sem,« prizna. In fizični garač. Ko se potopi v ustvarjanje, zanj ne obstaja nič drugega. Ana je mukoma spoznavala, da je sicer njegova muza in ženska njegovega življenja, a da je zanj prva in najpomembnejša umetnost.
     Za povrh se je gospod Ćetković kar nekajkrat preselil in družina se je morala s tem sprijazniti. Nazadnje sta se z Ano iz velike in udobne hiše s šotorasto streho na Prekorjah preselila v apartma v Rogaško Slatino (sinova sta bila takrat že na svojem). Ana je morala zaradi utesnjenosti večino stvari razdati, bilo ji je hudo, njemu pa nič. Stvari pač niso vredne, da bi žaloval za njimi. Tisto popoldne, ko sta se vselila v novi dom, sta šla na sprehod na Ivanov hrib, Vasko je tam zagledal prostorček, ki mu je bil všeč, isti dan ga je kupil in čez štirinajst dni so se gradbena dela začela. Takšen pač je – kot vulkan. Hitrih in dokončnih odločitev. Med gradnjo ni hodila tja gor, za silvestrovo 2002 (takrat imata obletnico poroke) pa jo je povabil, naj vendar gre pogledat, kaj nastaja. Spravila se je v kavbojke in toplo jopo, tam gor pa so jo čakali zakurjen kamin, kozarci in krožniki, vrtnice in prižgane sveče ter sosedje, ki so jo nesli kot nevesto čez prag. »Nor je, tale moj Vasko,« je zapisala Ana. Daj bog še več takšnih norcev!
Tehtanje. Anina knjiga ni lahko branje, ni romanček, ki niza zgodbe, polne pikantnosti, brez globokih razmišljanj in vrtanj po sebi. Čeprav nas večina ni v partnerstvu z umetnikom, ki so lahko zares zelo posebni, lahko v medsebojnih odnosih, včasih že kar boleče razstavljenih v knjigi, prepoznamo tudi svoje stiske in dvome. Koliko parov se danes razide, pa se imajo še radi! Kaj dajemo na tehtnico, ko se odločamo, ali se nam partnerski odnos še »splača« gojiti? Smo ranjeni, ponižani, prizadeti sploh zmožni poiskati tudi lepe in dobre plati skupnega življenja?
  Marsikatera ženska bo v knjigi našla odgovor, zakaj je zdržala s svojim moškim, pa čeprav je z njim preživela tudi zelo hude čase. Ko gledamo starejše pare, ki se na sprehodih držijo za roke, jim zavidamo, čeprav seveda ne vemo, ali je bilo vse njuno življenje tako ganljivo. Sprašujemo se, zakaj imajo nekateri takšno srečo, drugi pa ne. Zakaj poskušamo nenehno preoblikovati drug drugega, kot je kdaj poskušala Ana svojega Vaska, čeprav smo se zaljubili drug v drugega prav zato, ker smo takšni, kot smo? In da lahko, če se hočemo dokopati do sreče, drug ob drugem le rasemo. Do tistega trenutka, ko lahko ženska zajaha svojega konja, ne da bi se bala, da jo bo stresel s hrbta, in ne da bi se on bal, da ga bo zbadala z ostrogami. In torej jahata v skupnem ritmu. Oh, kako osladno. A lepo, lepo.