Ljudje

Ali je pravica na svetu?

Katja Božič
6. 4. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

To je spet ena tistih zgodb, pri katerih človek dobi vtis, da življenje ni pravično. Prav o tem je v dolgih neprespanih nočeh v skrbeh za ženino zdravje velikokrat razmišljal mladi, komaj petindvajsetletni Blaž Merhar iz Ribnice.

To je spet ena tistih zgodb, pri katerih človek dobi vtis, da življenje ni pravično. Prav o tem je v dolgih neprespanih nočeh v skrbeh za ženino zdravje velikokrat razmišljal mladi, komaj petindvajsetletni Blaž Merhar iz Ribnice. »Kje sva storila napako, da morava plačevati takšno ceno?« se sprašuje. Po presaditvi kostnega mozga pred sedmimi meseci je bolezen pri njegovi ženi Rosandi, mamici triletne Eme, pred mesecem dni znova izbruhnila. Za življenje bo nujno potrebovala novega darovalca. Mladi par v razcvetu življenja si je počasi uresničeval sanje – pred tremi leti sta se poročila, še nekaj mesecev pred tem sta svojo ljubezen okronala z ljubko hčerkico Emo, začela sta si graditi hiško in uživala v življenju. Potem pa je nekega lepega dne usoda udarila po svoje. Rosanda, leto dni starejša od Blaža, ki sicer ni bila nikoli zares bolna, kakšnih resnih bolezni pa tudi v njeni družini ne pomnijo, je lani, takoj po novem letu, začela tožiti zaradi bolečin v vratu. Ko tablete niso več prijemale in je bilo vsak dan bolj neznosno, jo je marca, dva meseca od prve bolečine, Blaž peljal na urgenco. Po pregledu krvi so ju seznanili s šokantno novico. Rosanda ima levkemijo. Svet se jima je v trenutku postavil na glavo. »Rosanda je jokala, jaz pa sem jo tolažil, da bo še vse dobro,« razlaga Blaž, ki pravi, da je že po naravi trdnejši. »Ko bereš podobne zgodbe v časopisih, nikoli ne pomisliš, da se kaj takega tako hitro lahko pripeti tudi tebi. In ko se zgodi, se seveda vprašaš, zakaj.«
Sledil je mesec dni kemoterapij. Po prvem šoku se je mlado dekle hitro postavilo na noge in našlo moč. »Rekla je, da bo vse zdržala, če bo le telo dovolj močno.« V najtežjih trenutkih sta imela okoli sebe dobre ljudi, ki so jima pomagali, kolikor so jima lahko. Tako eni kot drugi starši so popazili Emo, ki ju vseskozi drži pokonci, v oporo so jima bili prijatelji, veliko razumevanja pa so pokazali tudi v Blaževi službi na Petrolu, saj so mu omogočili jutranje izmene, da je lahko čim več časa preživel s hčerko in obiskoval ženo v bolnišnici. Hitro so našli darovalko kostnega mozga – Rosandino starejšo sestro – in mozeg konec julija prejšnje leto presadili. »Nikoli nisva niti pomislila, da presaditev ne bi uspela, delala sva načrte najinega življenja za naprej.«
Bolezen znova udari
Potem ko je bila prvih nekaj tednov po presaditvi Rosanda še precej šibka, se je stanje začelo popravljati. Dobivala je čedalje več energije in volje. Kljub temu je morala še šest mesecev paziti, da se ne bi kakor koli okužila – tudi Emo so zato izpisali iz vrtca. Vendar so uživali drug z drugim. Na bolezen niso niti pomislili. Počasi so opremljali hiško, urejali še zadnje podrobnosti in se veselili trenutka, ko bodo končno na svojem. A namesto da bi se preselili, je bolezen znova udarila. To sta izvedela, ko sta šla po sedmih mesecih na rutinski pregled, kakor vsak mesec pred tem. »Oba sva jokala, nisva mogla verjeti, da sva prav midva padla v tistih deset odstotkov ljudi, za katere so nam dejali, da se bolezen ponovi!« se težkih trenutkov s solzami v očeh spominja Blaž. Na začetku marca je Rosanda ostala v bolnišnici. Tokrat je bilo še teže kot prvič. Blaž je ostal na bolniškem dopustu, da lahko čuva malo Emo, ki so jo preventivno, v strahu pred okužbo, izpisali iz vrtca. »Kar naprej sprašuje po mamici, kdaj bo prišla domov, da bosta lahko spet kuhali in pekli.« Rosanda je tudi tokrat pogumna, po nekaj dneh se je podala v boj in skupaj z Blažem sta prepričana o uspehu. Po končani kemoterapiji bo spet potrebna presaditev kostnega mozga. A tokrat potrebuje drugega darovalca. Zato so se Blaž in njegovi prijatelji, predvsem Nina in njen fant Luka, podali v akcijo, da bi pridobili nove ljudi za vpis v register darovalcev. Pri tem so jih podprli tudi na Zavodu Republike Slovenije za transfuzijsko medicino. Akcija bo potekala 12. aprila ob treh popoldne v Koloseju, organizatorji pa vas srčno vabijo k udeležbi. Vabila za odvzem krvi so poslali prijateljem in sorodnikom in doslej se jih je že kar nekaj prijavilo. »Pričakujemo okoli 300 novih darovalcev,« pravi Nina Hočevar. Toliko je tudi približno število ljudi, ki jim zdravniška ekipa v treh urah lahko odvzame vzorec krvi. Zaradi omejenega števila vas Nina prosi, da svojo udeležbo potrdite na njen e-naslov ali na e-naslov njenega fanta (hocevar.nina@gmail.com, luka.kobler@gmail.com).
Dobrodelni koncert
Ker pa so Nina, Luka in Blaž izvedeli, da zaradi pomanjkanja denarja na tipizacijo za vpis v register matičnih celic čaka še okoli 4400 vzorcev krvi slovenskih darovalcev, so se odločili napraviti še dobrodelni koncert. Po načrtu Zavoda RS za transfuzijsko medicino naj bi vsako leto napravili okoli 2000 tipizacij za vpis v register darovalcev krvotvornih matičnih celic (KMC), za približno toliko oziroma malo manj (od 1700 do 1800) tipizacij so tudi dobili denar od države. Ker pa je dobrih ljudi, ki želijo pomagati ljudem v življenjskih težavah, vedno več, se nabira čedalje več vzorcev, ki so sicer skrbno shranjeni, a za njihovo tipizacijo kljub prošnjam ni denarja. Zato so mladi, kot že rečeno, vzeli stvari v svoje roke in začeli pripravljati dobrodelni koncert, njegov izkupiček pa nameravajo nameniti Zavodu za transfuzijsko medicino. »Koncert bo sredi maja, zato da imamo dovolj časa za oglaševanje in pripravo,« pravi Nina. Sodelovanje je že obljubil Lado Bizovičar, z glasbenimi skupinami, ki bi želele sodelovati pri tako plemenitem dejanju, pa se še dogovarjajo. Zaradi slabih izkušenj z raznimi dobrodelnimi društvi, kjer se na koncu niti ne ve, kje pristane zbrani denar, so se Nina, Luka in Blaž odločili ustanoviti svoje društvo, prek katerega bodo zbirali denar za tipizacijo. Številko računa, pravijo, nam bodo sporočili naknadno. Vsem, ki bi želeli z denarnimi prispevki pomagati, bodo neskončno hvaležni tudi in predvsem v imenu vseh tistih, ki čakajo na presaditev kostnega mozga, na življenje! Tako kot Rosanda, ki je bila na začetku kar malo zadržana glede izpostavljanja v javnosti. Potem pa si je premislila, še posebno ko je videla, koliko ljudi se je združilo in je pripravljenih pomagati. Skupaj z Blažem se zahvaljujeta vsem, ki so ali pa še bodo kakor koli pomagali, saj se zavedata, da s tem pomagata tudi drugim v podobnem položaju. »Bolezen popolnoma spremeni tvoj pogled na življenje,« pravi Blaž. »Začneš se zavedati, da je zdravje na prvem mestu in da lahko življenje uživaš le, če si zdrav!«