Lepi pozabljenec: Ne, to ni film o Mojci Blažej Cirej. In ne, pravi Škafar, ni ga imelo, da bi v filmu predstavljal žensko s toplim glasom, ki nespečnikom blaži osamljenost. »Čeprav je med prvim posnetkom in premiero filma minilo skoraj osem let, je bil film od vsega začetka skrbno zamišljen in sicer kot filmska poezija, filmska meditacija. Slika počasi potaplja in obliva gledalca, zvok ga popelje v srce človeka, v svoje srce. Res je film poklon Mojci Blažej Cirej in njenemu nočnemu radiu, toda to ni film o Mojci, ampak premišljevanje človeka, ki se v najboljšem primeru za gledalca izkaže kot premišljevanje o sebi, doživetje sebe.«
Mojca ne skriva, da ji je laskala ideja, da bi o njeni oddaji posnel film: »Dobro se mi je zdelo.  Nekdo je opazil  moje delo in se ga je celo tako dotaknilo, da je o tem želel posneti filmček. To je eden najspontanejših in najlepših komplimentov v mojem življenju.«
Svoj film Škafar imenuje filmski pankrt, pa moj lepi pozabljenec, »ker ga imam rad, morda najrajši med mojimi filmi in ker sem nanj zaradi drugega dela vedno znova pozabljal, ko pa sem se ga spomnil, je bilo to vselej čudovito srečanje. Ker sem ga delal sam, sem si pozabo lahko privoščil; pri drugih stvareh so vedno roki in odvisnost od drugih ljudi, Mojca pa je bila čista svoboda.«

Poskusila sva: »V osmih letih sva se parkrat dobila, on je imel s sabo kamero in je pač snemal mene, mojo pripoved o delu, življenju, o poslušalcih, ki kličejo,« se spominja Mojca. »Enkrat pred slaščičarno Maxija, snemal me je, kako s prijateljico lupim kostanj. Drugič na klopci otroškega igrišča v Tivoliju, potem se je pripeljal celo za nama s hčerko, ko sva se šli kopat v Aqualuno in tudi tam je snemal. Za trenutek me je v filmu celo videti v (črnih) kopalkah, kako pridem iz vode – strašen razvrat! Večino posnetega materiala sploh ni uporabil - ampak to so pač umetniki.«
Res je malo od tega končalo v filmu. »Sprva je bilo sicer zamišljeno, da se Mojca pojavi še v nekaterih posnetkih, posneli smo na primer njen vsakonedeljski obisk bolšjega sejma na Rudniku in še nekaj posnetkov iz njenega vsakdanjega življenja, vendar se ti niso uvrstili v končni film. Lahko odkrijem, da se Mojca vsaj dvakrat v filmu pojavi še pred zadnjim posnetkom, a je očitno dovolj neopazna. Gledalec naj se ukvarja s človekom (s sabo), ne z Mojco. In nenazadnje se je Mojca sama umaknila s teve ekranov, da je prek radia lahko prišla ljudem bližje, čisto blizu.«
Mojca je snemala svoje oddaje (»in jih potem v avtu poslušala, da sem samokritično ocenila svoje reakcije, sama sebe ozmerjala in da naslednjič nisem ponovila tistega, kar mi ni bilo všeč«) in kasete pošiljala Vladu (»po mojem se mu jih je v več letih nabralo za cel zaboj«), ki je potem izbral odlomke za film, pri čemer ona ni imela nobene besede. »Pa je tudi nisem pričakovala,« pravi. »Vlado je umetnik, vidi stvari, ki jih drugi ne, tudi jaz ne. In glede na to, da filmček govori tudi o meni, se mi je sploh zdelo, da je sploh najpametneje, da se ne vtikujem. Pojma nisem imela, kaj bo nastalo. Videla sem njegov dokumentarec o skakalcu Peterki, ampak nisem si pa znala predstavljati, kako bo uspel slikovno prikazati nočne pogovore. Sem in tja me je za trenutek malce stisnilo pri srcu – še posebno po snemanju v Aqualuni, a sem se odločila, ga ne bom gnjavila, kar bo pa bo. Tako da je imel popolnoma proste roke. Po nekaj letih, ko me je spet poklical in malce posnel, sem potihem pomislila, da ta filmček ne bo nikoli končan. Tudi v redu, sem si rekla, poskusila pa sva le.«

Kdo še potrebuje psihiatre: Ob poslušanju Mojčine oddaje človek dobi občutek, da je svet poln osamljenih nespečnih ljudi. »Ja, precej je osamljenih,« se strinja Mojca. »Značilna je bila ženica, vdova, ki je končno dobila zvezo in olajšano vzkliknila: “Končno lahko danes z nekom spregovorim vsaj par besed!” Poslušajo in kličejo tisti, ki delajo ponoči, ki jih mučijo bolečine, skrbi, eden je celo tak, da sploh ne spi, spanca ne potrebuje. Tako vsaj pravi. Kličejo bolni, nočni pogovor poslušajo v bolnišnicah, na cesti. Mladi, ki so zamočili šolo in ne vedo, kako naj to povejo doma in študent, ki je pred težkim izpitom živčen. Ko so poslušalci pred leti klicali na val, da bi povedali svoje mnenje o radijskem program, je poslušalka Ruša rekla, da v nočni za slovenski narod naredim več kot kak psihiater ali varuh človekovih pravic. Dobro zveni, a ne!«
Vendar pa to ni film o osamljenosti, trdi avtor: »To ni film o drugem, velja za tistega, ki ga gleda. Osamljenost je gotovo ena prvih stvari, ki jo izrazito občutiš ob spremljanju Mojčinega nočnega programa, toda za film ni odločilna ali osrednja. Če navedem del sinopsisa za film: Nočni pogovori z Mojco je avdio-vizualno ozaveščanje samoumevnega, mimobežnega vsakodnevnega življenja in tistih posebnih nočnih trenutkov, v katerih človek najmočneje začuti svoj glas.«

Noč ima svojo moč:  »Ko sem ga prvič videla, bi se najraje kar skrila, tako mi je šel na živce lasten glas, ki je bil v ospredju. Ampak to je med napovedovalci splošno znano, da ti gre lastni glas na posnetku neskončno na jetra. Saj potem se pa tega navadiš. Šele drugič in tretjič sem si filmček lahko resnično ogledala. Zadel je bistvo nočnih pogovorov: osamljenost, čakanje, zvestobo, občutek bližine, zaupanje. Nočni čas je čaroben in takrat poslušalci povejo več kot bi čez dan. Posebne dogodke iz svojega življenja. Potožijo, veseli so, da sploh lahko s kom izmenjajo par besed. Nekateri malo positnarijo, drugi se smilijo sami sebi, tretji bi me vzeli kar k sebi domov.  Vdova Emica neutolažljivo pogreša moža, Erika zaradi napreduječih starostnih težav ne more več živeti sama doma in mora v dom. Od tam je potem poklicala še enkrat ali dvakrat, potem pa jo je spomin dokončno zapustil. Tovornjakarji so ponoči sami v daljnem svetu, nekje bogu za hrbtom. Eden od njih, ki je pri vzvratni vožnji ponesreči povozil svojo devetletno hčerko, je za dan mrtvih sprejel vožnjo daleč stran od doma, da je pobegnil svečkam in svojcem, a sebi ni mogel, in zgodba je po telefonu kar planila iz njega. Mojca je poklicala, ker so pri njeni punčki odkrili levkemijo in se ni mogla sprijazniti s tem. Skrbi ji niso pustile spati. Vsakih nekaj mesecev je poročala, kako uspeva zdravljenje in kaj vse mora pretrpeti otrok. Potem pa kar ni več poklicala - upam, da zato, ker končno obe lahko spet mirno spita. Moj glas je samo roka, ki vsem tem ljudem odpre vrata. Da se sprostijo, jih spodbudim z ugankami in malo jih potolažim, malo jim ponagajam.«