V ponedeljek, 19. aprila, bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani dobrodelni koncert Pustimo jim sanje pod pokroviteljstvom Fundacije Danila Türka. Namen fundacije je preprečevanje in odpravljanje posledic vsakršnega nasilja nad otroki. Večji del sredstev, ki jih bodo zbrali letos, bodo namenili kriznim centrom za otroke in mladostnike, del pa bo namenjen dvajsetim otrokom, žrtvam vojne v Gazi, ki jim bodo ob podpori sponzorjev iz tujine tudi letos omogočili celostno rehabilitacijo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani.
Dobrodelni koncert je bil v dveh tednih razprodan, dr. Danilo Türk pa obljublja, da bo fundacija tudi dolgoročno pomagala otrokom, ki jim v teh časih ni prav lepo – ne le zaradi ekonomskega stanja in revščine, temveč tudi zaradi trdno zakoreninjene miselnosti marsikoga tistih odraslih, ki ne delajo vedno v njihovo korist. Pri tem bo, pravi predsednik države, treba spremeniti še marsikaj. Trdno odločen je, da bo fundacija, ki jo je ustanovil, k temu veliko pripomogla.
Menite, da je danes lepo biti otrok? Je za otroke v Sloveniji dobro poskrbljeno?
To je težko vprašanje, kajti otroci so v večkratnem stresu. Od njih se zelo veliko pričakuje, in to že zelo zgodaj. Še vedno imamo razmeroma avtoritaren model šole, ki otrokom ne olajša življenja. Na splošno otroke danes čaka zahteven start v življenje. Precej težav imamo pri družinskih odnosih. Skrb za interese otroka je nekaj, na kar mora biti pozornejša celotna družba. Zdajšnji gospodarski položaj ne pripomore k boljšim razmeram. Številni otroci se spoprijemajo ne le z materialnim pomanjkanjem, temveč tudi z vprašanjem socialnega izključevanja, stigmatizacije. Velik problem pri nas pa je tudi nasilje nad otroki.
V zadnjem času se veliko govori o novih oblikah družin in tudi sami ste odraščali v enostarševski družini. Ste se zato počutili kakor koli prikrajšanega?
Oče mi je umrl, ko sem bil star 14 let. To je bil čas, ko otrok že začne razmišljati po svoje in o prihodnosti. Sam sem začel o tem razmišljati bolj zgodaj kot vrstniki. Prvo štipendijo sem dobil pri šestnajstih, potem pa sem od osemnajstega leta skoraj v celoti sam skrbel za materialno samostojnost. To je izkušnja, ki je ne privoščim nobenemu otroku. Mislim pa, da ni bila tako travmatična, da je otrok ne bi mogel preživeti. To vam pripovedujem, ker bi rad pojasnil, da je vsaka izkušnja individualna. Seveda pa imamo tudi danes pri nas veliko družin, ko otroci odraščajo samo z materjo. Odsotnost enega od staršev je resen problem. Tudi tu je treba videti interes otroka. Tudi vsi tisti očetje, ki ne živijo v skupnosti z materjo, imajo obveznosti, ki bi jih morali izpolnjevati.
Ste bili kdaj kot otrok sami žrtev nasilja?
Odraščal sem v času in v okolju, v katerem je bilo fizično kaznovanje otrok precej normalno. Nikoli pa ni bilo to pretirano. Ne bi mogel reči, da sem kdaj doživel kaj takega, da bi se počutil poškodovanega. Tega v naši družini ni bilo. Ampak takrat se je štelo, da je otroka od časa do časa treba malo povleči za ušesa ali za lase. Vendar je od tega že pol stoletja in več (smeh). Torej, rekel bi, da sam nisem bil žrtev kakšnega izrazitega nasilja čez meje nekih zelo zmernih oblik fizičnega kaznovanja, ki je bilo takrat kulturno še čisto sprejemljiva stvar.
Več v Jani št. 15, 13.4.2010
Pustimo jim sanje!
Dobrodelni koncert Pustimo jim sanje pod pokroviteljstvom Fundacije Danila Türka bo 19. aprila ob 20.00 uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na koncertu, ki je bil v dveh tednih razprodan, bo nastopil Jan Plestenjak s Simfoniki in gosti Alenko Godec, Neisho, Sabino Cvilak in zborom Perpetuum Jazzile. Koncert boste lahko spremljali na 1. programu TV Slovenija ter na spletnem portalu www.24ur.com, med prenosom pa boste lahko na klicnem centru s svojimi prispevki pomagali zbirati sredstva.
