Takrat triindvajsetletna Mateja in njen deset let starejši partner Peter sta nestrpno pričakovala svojega prvega otročička. Skupaj sta se veselila prvih premikov bitjeca, ki se je razvijalo v Matejinem telesu, in že celo izbrala ime za novorojenčka. A mnogo prezgodaj, v petindvajsetem tednu nosečnosti, so bodočo mamico presenetili popadki. Mislila je, da so samo krči v trebuhu, tako kot pred menstruacijo. Ker bolečine niso prenehale, se je zvečer zatekla po pomoč v jeseniško porodnišnico. Če bi bila prišla prej, bi bili zdravniki lahko ustavili popadke ali jo prepeljali v ljubljansko porodnišnico, tako pa so ji povedali, da bo splavila. Zato je bila prepričana, da je njena punčka, ki je okrog četrte ure ponoči prišla na svet, nekajkrat vdihnila, nato pa obmirovala (tako so ji povedali), zares mrtva. V tem prepričanju so ju s partnerjem pustili še ves naslednji dan. Zato je pomislila, da se pediatrinja, ki ji je prišla povedat, da Manca vendarle živi, z njo šali. Šele ko so jo pripeljali v sobo, kjer je njeno dekletce živahno krililo z rokami in nogami, je začela verjeti v čudeže!

Več v Jani št. 15, 13.4.2010