Ljudje

O usodi in sreči odločaš sam

Katja Božič
7. 9. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Šestindvajsetletni Samir Handanovič, vratar slovenske nogometne reprezentance, ki velja za enega najbolj nadarjenih v Evropi, ne govori rad o sebi. »Zakaj bi drugim razlagal stvari, ki so pomembne samo zame? Povem pač, kar hočem, da ljudje vejo,« pravi samozavestno.

Šestindvajsetletni Samir Handanovič, vratar slovenske nogometne reprezentance, ki velja za enega najbolj nadarjenih v Evropi, ne govori rad o sebi. »Zakaj bi drugim razlagal stvari, ki so pomembne samo zame? Povem pač, kar hočem, da ljudje vejo,« pravi samozavestno. Prav samozavest je tisto, kar človek pri njem najprej opazi, je pa tudi lastnost, ki odlikuje dobrega vratarja. Naključij torej ni. Sicer pa ga, pravi, najbolje opišeta lastnosti preprost in trmast. Lahko bi dodali še, da je presneto čeden. Medtem ko je bilo svetovno nogometno prvenstvo v Južni Afriki eden največjih dogodkov v njegovem življenju doslej, ga drugi čaka v kratkem: z dekletom Zojo Trobec bosta v začetku prihodnjega leta dobila dojenčka. 

Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu z nedavnega nogometnega svetovnega prvenstva v Južni Afriki?
Emocije, ki smo jih doživeli. To so bile največje emocije, kar sem jih do sedaj doživel v nogometu. Težko jih je opisati. Pa to, da je to res največji nogometni dogodek na svetu! Mislim, da je bilo za vse fante to prvo svetovno prvenstvo. Samo ekonom in maser sta bila že nekajkrat. To je bilo res nekaj posebnega, splačalo se je! Lepo smo se imeli in škoda, da nismo šli naprej, kar je bil v bistvu tudi cilj, ampak upam, da bodo te naše izkušnje služile za naprej.
Zadnja tekma proti Angliji: res je, da v športu igra veliko vlogo tudi sreča, toda ali ste kdaj pomislili, da se je v zadnjih trenutkih tekme zgoraj nekdo poigral z nami?
Ne, to je nogomet. Tisti, ki ga igra, ve, da ti nogomet enkrat vzame, enkrat ti da. Z malo sreče bi lahko šli naprej tudi mi, ampak so šli pač Angleži. Kot sem že rekel, to je šport. V tistem trenutku je bilo težko, potem ko pa vse že malo mine, vzameš stvari take, kot so, nimaš kaj.
Menite, da še nismo bili zreli za večji uspeh, da bo že še prišel pravi čas?
Mislim, da je bil že čas, zakaj ne? Ampak jaz pravim, da si na koncu vedno tam, kjer si zaslužiš biti. Kaj hočemo, pokazali smo toliko, kot smo lahko. V drugi tekmi smo sami zapravili uvrstitev. Sreča je to, kar delaš in kar misliš. O svoji usodi in sreči moraš odločati sam. Tisti, ki išče krivdo drugje, jo bo vedno iskal. Dejstvo pa je, da moraš krivdo vedno poiskati pri sebi. 
Zanimanje Slovencev za nogomet še nikoli ni bilo tolikšno kot letos. Smo Slovenci nogometna država?
Postajamo. S tem uspehom letos, upam, da postajamo. V nekaterih državah, kot so Nemčija, Španija, Anglija, je nogomet kot neka religija, pri nas tega ni. Ampak smo pa na dobri poti, napredujemo. Upam, da se z našimi uspehi otroci vračajo na igrišče. Ko sem bil otrok, so bila igrišča na Fužinah vedno polna. Zdaj ni več tako. Pomembni so računalniki pa google in facebook. Včasih pa so bila najdragocenejša darila dresi in žoge. Upam, da naši uspehi vračajo otroke na igrišča in da jim starši spet kupujejo žoge namesto računalnikov.

Več v Jani št. 36, 7.9.2010