Ni kaj, druge države nam lahko zavidajo: koliko pa jih še premore premierja, ki po napornem urejanju razmer v državi takole na videz mimogrede odteče še triatlon? No, v kočevskem preizkusu je šlo za sprint triatlon, 750 metrov ali en krog plavanja v jezeru, 20 kilometrov kolesarjenja in pet kilometrov teka. Ni ravno triatlon jeklenih, mačji kašelj pa tudi ne.
Zakaj vendar triatlon, ko bi pa lahko umirjeno vihtel palico za golf kje v senci dreves in v uglajeni družbi, namesto da se je gnetel v množici preostalih udeležencev v Kočevju? Takole nam je odgovoril: »Vnovična udeležba na odprtem državnem prvenstvu v triatlonu v Kočevju je bila zame simbolne narave. Čeprav sem na skrivaj gledal tudi na uro in rezultat, je bilo vendarle najpomembneje, da sem bil tam in na cilju. V bistvu je šlo za vrnitev k športu, ki je veliko več kot samo običajna rekreacija. Zahteva treninge v plavanju, kolesarjenju in teku, in kar je najbolj odločilno, zahteva popolnoma ves razpoložljiv prosti čas. Če prištejete še primeren način prehrane, je odločitev za tekmovanje v triatlonu odločitev za zelo asketsko življenje. Postavi se vprašanje čemu, zakaj tako? V letih službenih in športnih obveznosti sem spoznal, da to dvoje proizvede dve različni vrsti utrujenosti, ki ena drugo izničita. Paradoksalno je, da se, če napadeš poklicno utrujenost s športno, odpočiješ. Vem, da to zveni zelo neprepričljivo, vendar je treba poskusiti. Pri čemer je treba biti zelo dosleden in vztrajen, sicer se ta čudna matematika ne izide.«

Več v Jani št. 37, 14.9.2010