Ljudje

Južnokorejki pri Tončiju in Marinki

Mateja A. Hrastar
21. 8. 2012, 14.32
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Po svetu se klatijo vse sorte popotniki. Med drznejšimi sta Tipi in Chae iz Seula, ki sta se namenili svet obkrožiti na vespi.

A ste se po čudnem naključju zataknili v Ihanu ter ta kraj spremenili v korejsko atrakcijo, sami pa postali ihanska znamenitost.

Bil je deževen oktober lani. Tipi YunYu Choi in ChaeYun Kim sta se na svojim Hondinih skuterjih prebijali proti Ljubljani. V Domžalah sta se odločili, da imata dovolj dežja. Ustavili sta se v hotelu, a bili presenečeni nad visoko ceno, ki si je nista mogli privoščiti. Svetovali so jima, naj gresta v Penzion Kanja v Ihanu. Tudi tam se jima je zdela soba predraga, saj potujeta z zelo omejenim proračunom. In sta si rekli, ja nič, bova pa spet šotorili. Malo od penziona sta zagledali lep travnik. Misleč, da je javni park, sta ga izbrali za taborjenje. A sta kljub vsemu želeli sosede vprašati za dovoljenje. Potrkali sta na vrata 200 let stare kmečke hiše ob cesti. Oprl jima je Tonči Kvas, ki v hiši živi s sestro Marinko. »Na vprašanje, ali lahko postaviva šotor, je odgovoril z ne ne ne ne,« se zasmeji Chae, »bili sva razočarani, ker sva si res želeli samo še spat. Nato nama je  pokazal brunarico, češ da bova spali tukaj.«

Tonči je tudi motorist in normalno je bilo, da je pomagal popotnicama. Ker ne on ne sestra ne govorita dobro angleško, so se menili bolj z rokami. Razložil  jima je, da bo zvečer šel, da bo v hiši ostala njegova sestra in da bosta varni. »Tonči je prišel k meni in rekel, veš kaj, dve Japonki sta prišli. Takrat smo mislili, da sta Japonki,« se spominja Marinka: »Ja in sta ostali. Pri nas je hiša odprta, veliko ljudi pride, imamo odprta vrata.« Prvič sta bili v Ihanu dva tedna. »Bilo je kot na počitnicah, imeli sva hišo in vsi so bili tako prijazni,« se spominjata. Vsak večer je kdo prišel, prinesel hrano in vino. Še nikoli med njuno potjo po svetu nista na enem mestu ostali toliko časa.

Župa je dobra, okusna. Po dveh tednih sta jo mahnili po Evropi in obljubili, da se bosta vrnili. »Smo ju čakali in čakali, potem pa sta le poslali kartico in rekli, da prideta,« pravi Marinka. Pred dvema tednoma sta se spet pripeljali. »Brat je šel na morje, jaz pa sem ostala doma. Kuham jim in smo vsi zadovoljni. Kuham jima domačo hrano. Vse jima je dobro. Tudi presno zelje, sem dala več popra notri, da ju je žgal. Ker zelo začinjeno hrano jesta. Jima je sosed sedaj prinesel sveže feferone,« gostobesedno razlaga Marinka, Chae pa ponovi dobro, okusno. Naučila se je kar nekaj slovenskih besed, ki jih z veseljem uporablja. In ko smo ravno pri hrani: najraje imata golaž in župo.  Ko jima je Marinka prvič prinesla juho, sta mislili, da je to vse, kar je za kosilo, saj je bilo več kot dovolj. Potem pa je prinesla še krompir in piščanca ter sta samo debelo gledali. »Marinka nama prinese veliko hrane, a tudi veliko pojeva,« se zasmejita.

Na obisku v Ihanu sta si ogledali okolico. »Šle smo v gmajno, Volčji potok in Železno jamo. Imenitno doživetje. Hotela sem jima pokazati vsakdanje življenje tukaj v Ihanu, tako kot ga živim jaz,« pove Marinka. Prašičje farme jima niso pokazali. »Ti dve sta vagabundki. Ampak se mi zdi, da jima je tukaj lepo. Kaj vem, smo postali kar malo povezani,« razmišlja Marinka.

 Od Vladivostoka do Ihana. Nekaj je že moralo biti, da sta se Korejki zataknili v Ihanu. »To je najina evropska baza,« se zasmejita. Res pa je, da ko sta prvič prišli sem, sta imeli za seboj ravno pot čez Rusijo in sta bili dodobra utrujeni.

Svoj pot na vespah sta namreč začeli v Vladivostoku. »Vespi sva dobili teden dni, preden sva šli na pot. Tako sva svoje vozniške sposobnosti pilili na ruskih cestah. Nisva vedeli veliko ne o motorjih ne o Rusiji. Res sva bili nori,« razloži Chae. »Vsak dan sva padali,« se zasmeji Tipi. Na ruskih cestah, kjer ne veljajo pravila, so ju ogrožali tovornjaki. »Veliki tovornjaki pa pijani vozniki. Že zjutraj so bili polni vodke.« A sta preživeli. Sreča začetnikov? Skoraj bi ju zbili, ko je nekdo vozil po njunem pasu v nasprotni smeri. Vztrajali sta in nista hoteli na vlak. »Mnogo ljudi naju je opozorilo, da je res nevarno in da naju lahko na cesti ubijejo, a jih nisva poslušali. Malo sva bili trmasti.« Tako sta imeli najboljšo avtošolo.

Več v Jani, št. 34, 21.8.2012