Branimir Štrukelj, sindikalist, državni svetnik, član Interesne skupine delojemalcev, komisije za mednarodne odnose in evropske zadeve, komisije za kulturo, znanost, šolstvo, šport in stranke TRS. Tako levim kot desnim vladam postavlja ogledalo, zato ga ne marajo, toda enfant terrible pogajanj s politiki pooseblja glas širokega ljudstva in ne le tistih članov sindikata, ki jih šestnajst let vodi v sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ) ter zadnjih pet let kot predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Petinpetdesetletni profesor zgodovine in umetnostne zgodovine, ki sliši tudi na imena Čurki (mlada leta), Svizec (sindikalna leta), Tito (leta Šumija), Brane (znanci in prijatelji), Branimir (prva žena) in Branko (mama), je močen sindikalni voditelj, nepopustljiv pogajalec in ognjevit retorik, njegovo vodilo, pravi, je poštenost. Je človek z glavo na pravem mestu in s srcem, ki bije v ritmu socialne države. Za vse ljudi!
Čurki, Svizec, Branimir, Tito – veliko imen imate. Katero je pravo?
Ime Čurki je vezano na zelo ozek krog mladostnih prijateljev iz osnovne šole, izpeljalo se je iz priimka Štrukelj – ščurki – Čurki. Vsi, ki me poznajo iz tistega časa, me še vedno kličejo tako, tako se tudi podpišem, kadar komuniciramo. Večina ljudi me kliče Brane, Branimir me je klicala moja prva žena, pa ni dolgo trajalo (nasmeh). Je pa Branimir moje rojstno ime, a mama mi je rekla Branko. Ime Tito je nastalo v Šumiju v časih, ko se je tam zbirala liberalno-anarhistična scena, dal mi ga je Peter Božič zaradi podobnosti – kratkih, nazaj počesanih las. Ime se je prijelo, še vedno me na cesti kdo tako pokliče (smeh).
Pa niste Tito zaradi kakšnih aristokratskih tendenc?
Ne (smeh), pri meni ni takšnih tendenc ne želja: jaz sem zelo proletarsko- kmečkega porekla in sem na to zelo ponosen.
Ste se zato posvetili sindikalizmu ali morda tiči razlog v tem, da vam na AGRFT ni uspelo?
Naredil sem sprejemne izpite, toda po prvem, selektivnem letniku, v katerem nas je bilo devet, tudi Silva Čušin in Pavle Ravnohrib, smo štirje odpadli. Kar seveda ne potrjuje včasih zelo zlonamernih trditev, da sem zelo dober igralec (nasmeh).
Ampak nekaj tega imate v sebi in verjetno je to pri pogajanjih dobro, verjetno kdaj tudi zaigrate odločnost, suverenost, nepopustljivost?
Nekaj tega imam, ja. Toda pogajanja so zelo kompleksna obrt in jasno je, da je včasih taktično dobro, če se kako psihološko stanje ali reakcija ali potencira ali zmanjša, to, da znaš nadzorovati govorico telesa – a odločilni sta teža argumenta in prepričljivost.
Verjetno je ključnih tudi več kot 100.000 ljudi, ki stojijo za vami?
To je pa druge vrste argument, ki je za uveljavljanje pravic zaposlenih, delavk in delavcev, ključen. Tvoja moč na pogajanjih je absolutno povezana z aktivno podporo tistih, ki jih zastopaš. Če se ta pokaže tako, kot se je letošnjega 18. aprila pri enodnevni stavki, v katero je vstopilo okoli 100.000 ljudi, se pogajalska pozicija in »argument« strahovito okrepita.
Se da z voljo članov in članic, ki so jo izrazili na stavki, manipulirati?
(Kratek premislek) Po mojem se da to kdaj narediti, a je kratkega diha, ker ljudje niso neumni. Način, na katerega politika podcenjuje ljudi, se mi zdi vedno zelo kratkega diha. Mislim, da se dolgoročno ne da manipulirati, saj se tako izgublja kredibilnost, da pa se okrepiti poglede, odpirati oči, osredotočati pogled na pomembno točko, a to je legitimno in pomeni, da si svojo nalogo dobro opravil; da si fokusiral problem tam, kjer ima največji odmev, da si ga povedal na razumljiv način za vse in da so zaradi tega reagirali tako, da je na koncu zanje bolje. Sam imam zelo ostre principe in ostro osebno etiko v smislu, kaj je dovoljeno in kaj ne.
