Ljudje

Dragi Jezus, bom zdržala?

Alenka Cevc
10. 10. 2012, 19.05
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Sestra Marija Irena Stele, uršulinka. Jezus se je zaljubil vanjo in ona vanj. To ljubezen je občutila v vsakem vlaknu svojega telesa.

Najstnica Irena Stele iz Mekinj pri Kamniku je bila živahno dekle. Zaljubljenka v šport, najboljša športnica med občinskimi šolami, rada se je družila z vrstniki, sanjala je, da se bo enkrat poročila, imela štiri otroke, konje in ranč. Kot večina sošolcev je obiskovala verouk, a vera zanjo ni bila kakšna pomembna vrednota, bila je nekje na obrobju njenega zanimanja. Redovnice pa so ji šle včasih kar malo na živce. Pri trinajstih letih se je brez posebnih pričakovanj udeležila duhovnih vaj. Po končanih vajah je na poti domov doživela močan notranji klic. »Jezus me je nagovarjal, naj tudi jaz postanem redovnica. Ta klic je bil tako jasen in močan, da sem se prestrašila. Veš kaj, sem mu odgovorila, poišči si kakšno drugo, jaz zagotovo nisem primerna za takšen način življenja!«

Toda klic je bil premočan in Irena se mu ni mogla upreti. Jezus se je zaljubil vanjo in ona vanj. To ljubezen je občutila v vsakem vlaknu svojega telesa. Danes je 33-letna Irena uršulinka, sestra Marija Irena Stele. Po izobrazbi je teologinja ter končuje še magistrski študij iz zakonskih in družinskih študij na Teološki fakulteti.

S fotografinjo sva pozvonili pri vhodu v uršulinski samostan v Mekinjah pri Kamniku. Zgradba je veličastna, velika približno 5000 kvadratnih metrov, stara okoli 700 let. Na vhodu se je kmalu prikazala sestra Marija Irena. Njena dobrodošlica je bila srčna in iskrena, nasmeh na obrazu pa pristen. »Malce veliko posestvo za nas pet uršulink, ki živimo tukaj, kajneda?« je bil njen pozdrav. »Sama sem tukaj še 'frišna', saj sem prišla šele pred nekaj tedni.« Sestra Marija Irena je postala odgovorna za Marijin dom duhovnosti, ki deluje v okviru samostana, v njemu pa se odvija program za mlade, odrasle in otroke. »Sicer pa je ta naš samostan tako velik, da je dobrodošel vsakdo, ki si želi nekaj dni miru in tišine,« naju je povabila v svoje domovanje smejoča sestra.

Težko slovo od doma. Njena družina, oče, mama in brat, so le del večje rodbine, ki je živela skupaj v eni hiši. »Mi smo vedno živeli skupaj, v naši hiši nas je bilo 16. Vsi smo bili zelo povezani med seboj. Ko sem doma povedala, da sem se odločila za vstop v samostan, so bili vsi presenečeni. Starši so to zelo težko sprejeli, zlasti moja muter, kot ljubkovalno rečem svoji mami. Ona me je še dolgo po vstopu v samostan čakala, da se bom vrnila,« se je spominjala svojega odhoda od doma sestra Marija Irena. »Odhod od doma je bil težak, saj sem se podajala v zame neznan in skorajda malo strašljiv svet. Na mojo srečo sem imela v sebi zelo globoko zavest, da se odločam za to pot zaradi Jezusa, ne pa zaradi razočaranosti v ljubezni, bega pred svetom ali pa na prigovarjanje kakšne druge osebe. Vedela sem, da ta korak delam zaradi Njega. To je bilo tako globoko, da tega pravzaprav ne znam izraziti z besedami. Ta moja ljubezen je premagala vse strahove. Še moja muter je to sprejela, saj je vedela, da mora biti čustvo res globoko, da sem takšna, kakršna sem, pustila vse skupaj in odšla v klošter,« je opisovala svoj začetek sestra.

Poslanstvo današnje ženske. Zdi se, da je komunikativna in vesela sestra po naravi človek, ki se veliko sprašuje, odkriva, gleda, tipa, in šele ko jo nekaj res prepriča, naredi korak. Je pa tudi vse prej kot naivna, vedo povedati ljudje, ki jo bolje poznajo.

S patrom kapucinom Miho Sekolovnikom vodita več skupin, kjer so problem vse vrste zasvojenosti in nasilja. Čedalje več je ljudi, ki jih sestra Marija Irena spremlja v njihovi stiski. Topla, pozitivna in iskrena je verjetno nadvse primerna za to poklicanost.

»Poslanstvo, ki ga odkrivam zadnje čase, je poslanstvo današnje ženske. Spoznala sem, da imamo ženske v današnjem življenju veliko vlogo, hkrati pa nas ni! Imam vtis, da smo se razvrednotile, prilagajamo se trendom, ki nam jih narekujejo drugi, moški in mediji, na primer. Zdi se mi, da sta izginili vsa lepota in milina ženske. To pa sta lastnosti, ob katerih se vsak človek lahko umiri. Ves ta boj za uspešnost nam je vzel naše poslanstvo ženske, ki je prinašanje življenja na različne načine. Zdi se mi, da je današnjim ženskam treba dopovedati, da je prav, da nismo popolne, da ni treba, da zmoremo vse. Tega nam ni treba! Meni se zdi bistveno, da je ženska to, kar v resnici je. V današnjem času pa smo ženske tako močno določene od zunaj, da zase v resnici sploh ne vemo, kdo smo. In s tem izgubljamo svojo notranjo lepoto. Me pa si še kar pustimo, da družba prestopa naše meje. Moramo se spoštovati, to je izjemno pomembno. Če se ne spoštujemo, nas tudi drugi ne bodo. Gre za čisto preprosto vzajemnost. Mene tako nagovarja stavek naše ustanoviteljice, sv. Angele Merici, ženske, ki je v sebi nosila globino dostojanstva in človečnosti: Bodite blage in človeške.« Po teh njenih besedah je legla med nas tišina. Vsaka beseda bi bila odveč. Potem pa kot strela z jasnega sestrin smeh: »A sem zelo filozofirala?« Ne, draga sister (tako ji rečejo prijatelji), čisto nič, le tvoje besede so se naju dotaknile. 

 


Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 41, izid: 9.10.2012).