Gnojenje je pomemben prijaznega načina pridelovanja

Čas za vrt: kako in s čim pognojiti zemljo, brez pripravkov?

Miša Pušenjak/revija Zeleni Raj
19. 3. 2022, 10.05
Posodobljeno: 27. 4. 2024, 09.25
Deli članek:

Vedno več ljubiteljev bi rado pridelovalo zelenjavo ekološko ali vsaj do narave prijazno. To je zelo dobra novica, a preveč pogosto opažam, da so vrtičkarji žal en ideal zamenjali za drugega, in sicer so kemična sredstva za varstvo rastlin zamenjali z ekološkimi. Ne želijo pa spremeniti svojih navad na vrtu in tako do narave prijazno pridelovanje v resnici ni čisto res do narave prijazno. Kje torej najpogosteje grešimo?

shutterstock
za naslovno fotko

Zemlja je naše osnovno orodje

Zemlja je živa, zdrava, s tem pa rodovitna, če je v njej čim večje število in čim več različnih živih bitij. Nekatera vidimo, še več jih s prostim očesom ni vidnih, toda brez njih se rastline v zemlji počutijo slabo, prav tako pa jim hranila niso dostopna ali pa so dostopna v omejenih količinah in predvsem v nepravem razmerju. Tako kakor je naše zdravje zelo odvisno tudi od tega, kaj jemo, je pravilna prehrana rastlin zelo pomembna tudi za njihovo zdravje. Z uporabo sredstev za varstvo rastlin, tudi ekoloških, pa vplivamo na živa bitja v tleh. Zato je nujno, da se poskušamo izogniti kakršnihkoli pripravkov.

Miša Pušenjak
Naša zemlja je živ organizem, naše osnovno orodje s katerim delamo.

Najbolj vplivamo na zemljo z gnojenjem in kolobarjem. O kolobarju, pravilnem vrstenju rastlin na vrtu, bomo govorili več spomladi, saj takrat načrtujemo novo sezono. Danes pa je v ospredju gnojenje. Zaradi premočnega vpliva vseh medijev, reklam, ne nazadnje pa tudi trgovin, ki nam poskušajo prodati vse mogoče, je ravno z gnojenjem na vrtu največja težava.

Organska gnojila niso samo hlevski gnoj in kompost

Seveda je, ko govorimo o organskih gnojilih, skoraj vsakemu prva misel gnoj, poleg njega pa še kompost. Ob tem vemo, da ljudje čedalje pogosteje nimajo več časa za kompostiranje, gnoj pa je tako ali tako že postal prava »zlata« dobrina in še večja bo. Tako so zdaj različna kupljena organska gnojila že stalnica na naših vrtovih. Poleg tega lahko uspešno gnojimo z rastlinami, in to na več načinov. Gnojilo na vrtu je prav tako lahko pepel, kar bo prišlo prav v prihajajočih dnevih in mesecih. Poznamo pa še eno odlično gnojilo, ki pa se le redko uporablja – to je ovčja volna. Še kaj bi se verjetno našlo, a vse drugo je še bolj redko uporabljeno. Poglejmo si torej nekaj malega o vsakem gnojilu posebej.

Z gnojem gnojimo samo jeseni

shutterstock
Dandanes kakovostnega hlevskega gnoja primanjkuje, zato se poslužujemo različnih alternativ, a moramo biti pri njihovi uporabi pazljivi, da s hranili ne pretiravamo.

Najpogosteje uporabljen je zagotovo hlevski gnoj. Ker imamo Slovenci ob vedno večji blaginji vedno več konjev, je konjski gnoj postal skoraj že bolj dostopen kakor hlevski. Oba sta približno enako bogata s hranili in tudi enako primerna za gnojenje na vrtu. Konjski gnoj je le nekoliko bolj suh, zato ga je bolje uporabljati še nekoliko bolj razpadlega, kompostiranega, ali pa je treba vrt poleti redno namakati. Sicer se konjski gnoj ne razgradi, s tem pa tudi ne daje hrane vrtninam. Svinjski gnoj je pri nas sicer redek, a se lahko uporablja. Je nekoliko močnejši, zato ga damo nekaj manj kakor konjskega in govejega. Tudi gnoj drobnice in zajcev je zelo suh in ga je priporočeno pred uporabo kompostirati. Gnoj perutnine pa je skoraj petkrat močnejši, zato njegovo uporabo sama odsvetujem ali pa ga je res treba uporabljati v zelo zelo omejenih količinah.

Naj naštejem nekaj osnovnih pravil za gnojenje z gnojem. Gnoj daje dokazano hrano vrtninam vsaj tri leta, zato z njim ne gnojimo vsako leto celotnega vrta. Vsako leto pognojimo samo tretjino vrta, ki ji potem rečemo 1. poljina. Tja sadimo vrtnine, ki so za gnojenje z gnojem hvaležne. Vse namreč niso.

Ko damo v zemljo gnoj, naredimo v bistvu revolucijo, vojno med mikroorganizmi. Zato ga dajemo v tla jeseni, da se do pomladi mikroorganizmi med seboj že dogovorijo za prostor in hrano. Če pa je možno, uporabljamo kompostiran gnoj, spremenjen v prst. Najbolje je gnoj dati v zemljo še v toplem delu jeseni (letos smo že malce zamudili), da se vsi postopki v njem začnejo že takrat. Ti se nato nadaljujejo spomladi in v času, ko rastline potrebujejo hrano iz njega, bodo mikroorganizmi že delovali tako, kot se od njih pričakuje.

shutterstock
Vsako leto pognojimo le eno tretjino vrta, to je tako imenovano 1. poljino, na kateri bodo rastle vrtnine, ki potrebujejo veliko hranil.

Gnoja nikoli ne puščamo na površini gred čez zimo, saj s tem škodimo okolju, predvsem ozonskemu plašču okoli zemlje, obenem pa z izhlapevanjem izgubljamo hranila. Zato ga zadelamo v zemljo, najbolje bi ga bilo premešati z zemljo. Nikoli ga niti ne dajemo v zemljo globoko. Na vrtu bi bilo to sicer težko, saj lopate niso globoke, toda na njivah nekateri že orjejo zelo globoko, kar je sicer lahko napačno tudi iz drugih razlogov.

Koliko gnoja pa potrebujemo?

Takoj moramo povedati, da je to sicer lahko zelo različno, saj je hranilna vrednost gnoja (tudi komposta) vedno odvisna od tega, kako se žival prehranjuje, koliko je nastilja itd., a neke okvirne številke vendarle obstajajo.

Hlevskega gnoja, v katerem prevladuje goveji gnoj, dajemo v primerni, ne pretirani založenosti tal s hranili do 2,5 l/m2, izjema je le založno gnojenje na primer šparglja pred sajenjem. Kot je že zapisano, pognojimo samo tretjino vrta. Na ta del potem sadimo predvsem vse kapusnice, plodovke, blitvo, sladko koruzo in morda še radič in endivijo, če je kolobar res širok, vrt pa ne pregnojen. Oboje pa je danes, vsaj kolikor vidim zdaj jeseni, redkost.

Korenovke in gomoljnice ne marajo neposrednega gnojenja s hlevskim gnojem, zato jih sejemo ali sadimo na gredice, kjer je bilo gnojeno v preteklem letu. Tam se bodo veliko bolje počutili tudi por, radič in endivija. Marsikomu zdaj ne bo jasno, zakaj nisem omenila krompirja, saj so ga babice vedno gnojile z gnojem ... Ja, a takrat smo imeli druge sorte in veliko drugačno, manj gojeno zemljo, zato je krompir tam postal z malo sreče debel. To pa so potrebovali. Danes imamo sorte, ki jim že dednost določa visok pridelek, vrtovi so po večini zelo dobro založeni s hranili in tudi organsko snovjo, predebel krompir pa se slabo skladišči, poka in postaja votel. Tudi sladki krompir je bolje saditi brez gnojenja z gnojem. Korenovke in gomoljnice se namreč slabše skladiščijo, če jih pridelujemo na hlevskem gnoju, postajajo čokate, kratke, debele, korenček in peteršilj imata veliko več stranskih korenin, bradavic pa tudi gnitje je pogostejše. Rdeča pesa je grdo oblikovana, lupinica ni gladka in tudi votlo srce, gnitje pri peclju je pogostejše.

shutterstock
Perutninski gnoj je še posebej hranljiv, zato ga je treba uporabljati v zares skromnih količinah. S pretiravanjem naredimo rastlinam več škode kot koristi.

Še nekaj poudarjam: čebula, česen, nizki fižol, grah in bob gnojenja z gnojem ne marajo in je uspeh pridelave res lahko zelo slab. Zato jih sadimo tja, kjer gnoja ni bilo že dve leti. Novejše stročnice (leča, čičerika, soja pa tudi visoki fižol), ki pri nas še nimajo prave domovinske pravice, sadimo na gredice, ki so bile z gnojem gnojene preteklo leto, torej na 2. poljino.

Enaka količina, kot je navedena za hlevski gnoj, je primerna tudi pri uporabi konjskega gnoja. Prašičjega dajemo največ 2 l/m2, gnoja drobnice in zajcev ne damo več kakor 1 l/m2. Perutninski gnoj pa je zelo močan in tudi ožiga korenine rastlin. Zato ga je res nujno dati v zemljo samo jeseni, in sicer nič več kot 0,5 l/m2.

Miša Pušenjak
Kompost kot gnojilo je najprijaznejši do zemlje.

Ker vse vrste gnoja vsebujejo veliko preveč fosforja v primerjavi s kalijem, vrtnine pa fosforja porabijo zelo malo, je smiselno vsako leto poleg gnoja spomladi (lahko tudi jeseni, a lažje je to narediti ob pripravi gredice za setev ali sajenje) dodati tudi do 20–30 dag/10 m2 kalijevega sulfata.

Gnojenje s pepelom

Vedno več gospodinjstev se vrača k ogrevanju svojih domov s trdimi gorivi, pri tem pa jim ostaja veliko pepela. Tako dobim vedno več vprašanj na to temo. Ker postaja pepel zanimiv ravno zdaj, ga postavljam pred kompost. Seveda je hranilna vrednost pepela zelo različna, pa vendarle velja, da vsebuje 0 % dušika, 2–4 % fosforja, 6–10 % kalija in 30–35 % kalcija, prisotna so tudi druga hranila v sledovih. To pomeni, da pretiravanje s pepelom pomeni ustavljanje rasti. Na gredicah bodo stvari rastle slabo, če damo pepela več kakor 1 kg/10 m2.

shutterstock
Pepel, ki bo ostal od kurjenja drv, s katerimi se boste pozimi greli, lahko zelo koristno uporabimo tudi v vrtu, a le v priporočenih količinah.

Ker pepel deluje tudi kot insekticid na nekatere žuželke, svetujem, da jeseni ali spomladi damo v zemljo približno polovico tega odmerka, drugo polovico pa redno, v času nevarnosti napada škodljivcev, kot so muhe, uši in drugi, nasujemo okrog rastlin. Tako ga okrog česna posujemo že konec februarja, okrog čebule v aprilu in maju, okrog fižola, ko opazimo prve uši na vrtnicah ali prve mravlje na rastlinah. Del pepela lahko uporabite tudi na kompostu, z njim posujete večje količine organske mase, ki je zelo mokra. Pepel namreč suši. Pri tem ne smemo pretiravati, saj pepel vpliva na pH mase – dviguje ga, pa tudi organska masa ob kompostiranju ima visok pH. To pomeni, da lahko ob pretiravanju pri gnojenju s kompostom pH tal preveč dvignemo, s tem pa lahko povzročimo slabšo dostopnost mikrohranil vrtninam. Zato naj bodo plasti pepela res tanke, kot pravimo, toliko, da vidimo skozi. Preostali pepel (saj vem, da ga pozimi ostane veliko več) podarite sosedom in sorodnikom. Nikar ga samo zato, ker ga pač imamo in ne vemo, kam z njim, vsega ne odvrzimo na gredice, saj tako ustvarjamo škodo na vrtu.

Gnojenje z rastlinami

Marsikdo reče, kako hitro mineva čas, jaz pa rečem, kako hitro se porabijo znaki, ko pišeš nekaj, kar ti je pri srcu. Res je, napisala bi lahko roman, a bom poskušala kratko razložiti, kako tudi z rastlinami lahko gnojimo na več načinov. Mogoče kdaj drugič povem še kaj več o tem, saj je ta tema morda jeseni manj zanimiva.

Seveda najbolj poznamo zeleno gnojenje, ko rastline posadimo z namenom, da jih podkopljemo nazaj v tla. S tem zagotovimo tako trajni humus, ki rahlja zemljo in hrani mikroorganizme dolgoročno, kakor prehranski humus, ki ga rastline porabijo precej hitro. Gnojenje je tudi, če vse poletje na vrt polagate zelene zastirke. V sokovih sveže pokošenih rastlin je tudi nekaj hranil, prav tako hitro razpadejo, s tem pa hranijo vrtnine. Rastline lahko namakamo v vodi in s to vodo potem zalivamo posevke ter jih gnojimo predvsem v času, ko je prevroče, da bi mikroorganizmi uspešno razgrajevali organsko snov v zemlji, ali pa s prav posebnim namenom dodajanja posameznih hranil na povsem naraven način. Tudi mleto seme nekaterih rastlin, kot so grah, soja …, pa tudi suhe mlete pogače je gnojenje. Znano je, da na primer samo zmleto seme soje vsebuje 6 % dušika, nekaj malega kalija, fosforja, kalcija in še drugih mikrohranil. Bučna pogača pa vsebuje tudi do 10 % dušika.

Miša Pušenjak
Zelene zastirke so gnojilo takoj, ko jih damo okoli rastlin, kasneje ob razpadu pa obogatijo tla z trajnim humusom.

Tabela 1: Okvirne vrednosti hranil (v %) v zrnju oziroma v stranskih produktih stiskanja ojnic (pogačah):

(Vir: Sredstva in smernice za ekološko kmetijstvo 2009, Repič in sod., 2005)

Rastlinski vir hranil

Dušik

kalcij

fosfor

magnezij

Soja – zrnja

5,76

0,22

0,7

0,31

Grah – zrnje

3,71

0,09

0,41

0,14

Bob – zrnje

4,19

0,15

0,41

0,16

Sladka lupina – zrnje

2,08

0,21

0,42

0,24

Buče – pogača

9,6

0,21

0,5

0,82

Oljna ogrščica – pogača

5,41

0,57

0,9

Sončnice – pogača

5,12

0,30

0,9

0,23

Soja – pogača

6,4

0,27

0,63

0,25

Lan - pogača

3,38

0,37

0,76

0,48

Za konec pa lahko h gnojenju z rastlinami štejemo tudi mešane posevke. Ko sadimo stročnice oziroma metuljnice skupaj z drugimi vrtninami, dobijo tudi one nekaj dušika, ki ga prijateljske (rizobijske) bakterije proizvajajo za svoje gostiteljice.

Ovčja volna

Zelo zelo zanimivo je, da lahko z ovčjo volno tudi gnojimo. Lahko jo uporabljamo kot zastirko, saj se uvršča med najbolj koristne zastirke, lahko pa jo pomešamo, zadelamo v tla in je pomemben vir organskih hranil za vrtnine. Vsebuje do 12 % dušika, seveda pa tudi druga hranila. Sama sem se z njo prvič srečala v Avstriji. Tam je ekološki kmet samo z njo gnojil več kot 1 ha rastlinjakov. Ker razpade v približno treh mesecih, jo dajemo v tla spomladi, ne zdaj, jeseni, da ne izgubimo preveč hranil.

shutterstock
Volna razpade v treh mesecih, zato jo v tla zadelamo šele spomladi. Tako bo rastlinam dovolj časa zagotavljala hranila.

Treba je vedeti le, da volna za svoj razpad potrebuje zrak, zato je ne dajemo v tla globoko, najbolj primerno bi jo bilo samo pomešati z zgornjo plastjo zemlje. So pa na Primorskem pred nekaj leti naredili poskuse tudi tako, da so jo zadelali in pokrili s približno 10 cm zemlje. Poskusi so dali odlične rezultate, saj je bilo že na oči možno ločiti gnojene parcele endivije od negnojenih. Sama bi volno v prvem letu uporabila kot zastirko okoli plodovk, jeseni bi jo pobrala in potem spomladi pri obdelavi tal pomešala z zemljo ali zadelala v plitke jarke, kakor naredimo z gnojem.

Kompost

Miša Pušenjak
Kompostni kup mora biti zračen, ne pa previsok.

Zgodba s kompostom je dovolj zapletena in pomembna, da si zasluži poseben članek. Ker tudi zmanjkuje prostora, samo pet besed, s čimer mu delam izredno krivico. Kompost je zanesljivo najboljše naravno in domače gnojilo za zemljo in rastline. A s kompostom gnojimo spomladi, zdaj pa je že prepozno tudi za izdelavo kompostnega kupa, tako da o njem kaj več takrat. Vedeti pa je treba, da kompostni kup ni kup za smeti, biti mora skrbno narejen in tudi negovan. Vsekakor se delo, ki ga imamo s kompostom, večkratno povrne z rahlo in živo zemljo ter seveda s pridelkom na vrtu.