Plinij starejši

Srce črnega osla je treba jesti v mesečini

Savo Radjenovič
25. 8. 2018, 08.00
Posodobljeno: 25. 8. 2018, 08.18
Deli članek:

Včeraj smo se z roko na srcu in cmokom v grlu spominjali Gaja Plinija Cecilija Sekunda starejšega, bolj znanega kot Plinij starejši.

Profimedia
Plinij starejši je umrl med izbruhom Vezuva.

Wikipedia
Rimski učenjak in čudak Plinij starejši je umrl 24. avgusta leta Gospodovega 79.

Rimski zgodovinar, učenjak, popotnik in »zdravnik« Plinij starejši je bil predvsem izjemno plodovit pisec, ki je za seboj pustil 75 knjig in 160 neobjavljenih zvezkov. A Plinij je najbolj poznan po obsežni, kar 37 knjig »težki« zbirki z naslovom Naravoslovje, v kateri je strnil staroveško znanje o svetu. Kot izrazit deloholik je na zapravljanje časa gledal z očmi besnega bika. Pogosto se je zbujal ob polnoči in nemudoma začel z delom. Spal je malo, med počitkom pa je od služabnikov zahteval, da mu berejo knjige, ob tem je sam vestno delal zapiske. Po nekaterih pričevanjih naj bi ga med postopanjem po mestu ves čas spremljala dva tajnika. Medtem ko mu je prvi bral iz knjige, je drugi skrbno beležil Plinijeve misli. Preverjanju dejstev ni posvečal veliko časa, a mu je treba priznati, da je večino svojih sestavkov začel s frazami, kot sta »pravijo, da« in »govori se.«

O zdravilcih nič dobrega

Plinij je veliko pisal o naravi. Glede medvedjih mladičev je denimo pronicljivo ugotovil, da se rodijo kot brezoblične gmote mesa, ki jih nato v pravo obliko z lizanjem spravi medvedka. Mi se bomo tokrat raje osredotočili na njegove čudaške zdravstvene nasvete. Samooklicane zdravnike je sicer označil za prebrisane prodajalce megle, ki si z medlimi nasveti na rovaš bolnikov polnijo lastne žepe, namesto da bi jih zdravili s puščanjem krvi in prisilnim bruhanjem.

Profimedia
Plinij (desno) si je bil dober z rimskimi veljaki, tudi s cesarjem Vespazijanom (levo).

Kaj svetuje Plinij?

Vas moti kričanje otrok? Nič hudega, nemirne otroke, zlasti deklice, je najlažje utišati z »amuletom« iz kozjega govna, ki ga je treba nežno oviti v krpo, trdi Plinij.

Otroške kraste in vse gnojne čire je denimo treba zdraviti z urinom, ki je »nekaj časa stal in ki se mu primeša pepel ožganih ostrig«. Zdravilno mazilo iz tega zvarka je, če gre verjeti Pliniju, dobro tudi za razjede, opekline, obolenja zadnjice, počene ustnice in škorpijonove pike. Lastni in še sveži urin, ki ga »vsak zase sam nanese z gobo ali krpo in brez dodatkov,« naj bi bil odličen pri »pasjih ugrizih, celo pri ugrizih steklega psa«. Urin naj bi bil sicer sploh dober za napovedovanje zdravstvenega stanja.

Plinij v še nekoliko bolj čudaške vode zapluje, ko navaja »zdravila« za zdravljenje epilepsije. Tako naj bi dobro delo, če bolnik na drugi dan Lune poje srce črnega osla, a mora to storiti v mesečini. Epilepsijo naj bi se učinkovito zdravilo tudi s posušenimi možgani kamele, ki jih je treba uživati s kančkom medu. Če ne pomaga nič od zgoraj naštetega, pa Plinij priporoča svežo kri gladiatorja. Zdravilo ima tudi za inkontinenco. Priporoča kozarec sladkega vina, v katerega je vmešan upepeljen penis prašiča, ali pa uriniranje v posteljo lastnega oziroma sosedovega psa.

Če se srečujete s preveliko spolno slo, Plinij svetuje, da v lastnem urinu utopite kuščarja in zvarek zlijete po grlu. Podoben učinek naj bi imeli iztrebki polžev in golobov, ki jih je treba jemati z oljem in vinom. Kot afrodiziak na drugi strani priporoča nošnjo desnega testisa petelina, ovitega v kožo ovna, a je tu treba biti pazljiv, saj naj bi imeli testisi petelina, izurjenega za boje, povsem nasproten učinek. Ta dvojnost naj bi bila značilna tudi za pepel upepeljenega kuščarja. Če ga ovijemo v laneno krpo in nosimo v levi roki, bo deloval kot afrodiziak, če pa ga stiskamo v desni pesti, bo mlahavost zagotovljena.

Nasvete Plinija starejšega, ki je smrt storil 24. avgusta leta Gospodovega 79, upoštevajte na lastno odgovornost.