Mobilna verzija
04:01 22. september 2018

Nevesta na invalidskem vozičku je plesala do jutra

Andreja Comino/Revija Zarja
2

Mateji Pintar iz Škofje Loke je nedolžen padec na družinskem izletu vzel marsikaj, a duha ji ni strl.

mateja pintar- Tomaž Bradeško Photography (5)

Mateja Pintar in Peter Pustovrh sta si nedavno obljubila zvestobo. Foto: Tomaž Bradeško

Življenje zajema z veliko žlico – med drugim je v namiznem tenisu osvojila zlato paraolimpijsko kolajno, diplomirala, se zaposlila in je srečno zaljubljena. Nedavno je v idiličnem okolju v Rogaški Slatini pred sedemdesetimi svati iz vsega sveta doživela najlepši dan v svojem življenju, ko je svojemu nekdanjemu sošolcu iz gimnazije v Škofji Loki Petru Pustovrhu uradno obljubila zvestobo. Le nekaj mesecev prej pa sta zaljubljenca po petih letih končno zaživela skupaj. Mateja je posebej za Zarjo razkrila svojo ganljivo ljubezensko zgodbo.

Do petnajstega leta je bila Mateja, ki prihaja iz Sevške doline, običajna najstnica, ki jo je zanimalo veliko stvari v življenju. Bila je nemirnega in raziskovalnega duha in ni zdržala dolgo pri miru. Tako je bilo tudi tistega usodnega dne, ko se je že kot tolikokrat prej s starši odpravila v hribe. Nenadoma ji je spodrsnilo, sprva nedolžni padec je temeljito spremenil njeno življenje.

»Imela sem zlomljeno hrbtenico od šestega do osmega vretenca in poškodovano hrbtenjačo. Od šestega prsnega vretenca navzdol ne čutim nič. Načeloma nimam možnosti, da bi še kdaj hodila. Morda takrat, ko sem bila še mlajša in se je telo še obnavljalo. Že takrat pa so zdravniki dejali meni in mojim staršem, da je zelo malo verjetnosti za izboljšanje,« se je sprijaznila z uporabo invalidskega vozička do konca življenja, a se je odločila za aktivno življenje. V namiznem tenisu je dosegla, kar se je doseči dalo, imela je tudi nekaj težav s poškodbami, med drugim tudi operacijo zaradi rane. Kljub temu v vsaki stvari poskuša najti nekaj lepega. Nesreča je ni odvrnila od vpisa v srednjo šolo in na fakulteto. Oboje je uspešno končala.

Ljubezen iz šolskih dni

»Mateje se spominjam iz šole. Tisto poletje leta 2000 pred začetkom šole se je poškodovala. V šoli so nam zabičali, da moramo biti z njo prijazni, če ne, jih bomo slišali od profesorja za matematiko,« se prihoda nove sošolke spominja Peter, Mateja pa takoj doda, da so bili res prijazni. Nosili so jo po stopnicah. »Z goseničnim vzpenjalcem so me med odmori vlačili gor in dol. Medtem ko so drugi sošolci v par minutah zamenjali razred, je trajalo kar nekaj časa, preden so mene spravili nadstropje niže ali više. To je imelo tudi slabo plat, saj se nisem mogla toliko družiti s sošolci, kaj šele špricati pouka, saj so učitelji v vsakem trenutku vedeli, kje sem. Takrat sem začela trenirati namizni tenis in sem imela po šoli takoj obveznosti. To je še zmanjšalo druženje s sošolci,« se spominja. Peter pa hitro navrže, da je bila Mateja (v nasprotju z njim) res pridna učenka in da so si vsi sošolci od nje izposojali zapiske. Po maturi so se njune poti razšle. Ona se je povsem posvetila športu in študiju, on pa je šel delat. Če bi razmišljala racionalno, pravzaprav skorajda ni bilo možnosti, da bi se kje srečala in zaljubila. A ker usoda ubira čudna pota, sta se po čudežu le našla skupaj. Njuno romanco so pravzaprav zakuhali starši.

Peter, ki prihaja iz Poljanske doline, je bil od nekdaj zelo priden človek in je že zelo zgodaj začel delati. Med drugim v podjetju, kjer sta bila zaposlena Matejin oče in Petrova mama. Vsake toliko je eden drugemu naročil, naj pozdravi hčer oziroma sina, in pozdravi so se vračali. Čez čas sta se končno srečala še v živo in se spoprijateljila.

Nikoli se ni smilila sama sebi

»Všeč mi je bilo, da se ni nikoli smilila sama sebi, vse stvari, ki so se ji dogajale v življenju, je znala jemati s humorjem in se pošaliti tudi na svoj račun. Zelo je lepa in naravna, nikoli ne pretirava z ličili,« svojo izvoljenko hvali Peter, ki je Matejo pred letom in pol zaprosil za roko. »Ni bilo kakšno grozno presenečenje, celo prstan sva šla izbrati skupaj. Komaj sva našla prost termin, saj sva oba precej zasedena. Nato sva si privoščila oddih za konec tedna. Šla sva v hotel, imela krasno večerjo in še nepričakovan ognjemet, ki sva ga gledala iz sobe. Bilo je res lepo,« razlaga.

Peter jo povsem razume in podpira. »Na začetku ni poznal stvari, malo ga je bilo strah, bil je negotov, morda je imel celo predsodke … Tako kot z vsako zadevo v življenju, ki je ne poznaš in ne veš, kako poteka, kako se bo izšlo. Zdaj Peter pravi, da ima še srečo, da sem na vozičku, sicer me ne bi mogel dohajati, saj bi jaz ves čas nekaj počela. Edino, česar ne zmorem, je hoja, sicer pa delam vse. Njegovi strahovi so sčasoma izzveneli. Zdaj dobro funkcionirava, vsak ima svoje posebnosti, če si na vozičku ali ne. Peter pravi, da imam jaz glavo, on pa noge,« se smeji in dodaja, da je rada samostojna. Ne mara sprejemati pomoči, če je ne potrebuje.

Skupaj čez ovire

»S Petrom nisem skupaj zaradi pomoči in (ne)samostojnosti, temveč zato, ker mi je z njim lepo. Pomaga mi čez kakšno stopnico ali oviro, skupaj narediva stvari hitreje,« je iskrena Mateja, ki je bila kar precej zaposlena z organizacijo poroke, saj si je želela, da bo to res najbolj nepozaben dan v njenem življenju. Že dolgo prej je tudi uradno prevzela Petrov priimek. Zanj se je odločila, ker je njenim dokumentom potekla veljavnost, in si je kot prava Gorenjka želela prihraniti stroške dvojne menjave.

»Itak sem vedela, da se bova poročila. Stvari so se nama dogajale z vrtoglavo hitrostjo, zato sva morala poroko malo prestaviti,« razlaga nekdanja športnica, ki je pred par meseci po skoraj petih letih končno zaživela skupaj s svojim izvoljencem. Najprej je živela v skupnosti invalidov v Zupančičevi jami, on pa pri starših, zato so bili trenutki, ki sta jih preživela skupaj, toliko bolj dragoceni. Kot veliko mladih sta si želela ustvariti skupni dom, vendar je bila pot do njega dolga. Niti sanjalo se jima ni, kako bi lahko prihranila dovolj denarja, da bi si kupila svojega. Mateja je našla rešitev v prijavi na razpis stanovanjskega sklada. »Gre za dolgotrajne postopke, pri katerih ne veš, kakšno stanovanje boš dobil in kdaj. Ko sem se skoraj že sprijaznila, da iz tega ne bo nič, saj sem bila čisto na repu, iskala pa sem stanovanje, prilagojeno za invalide, saj so mi dejali, da se mi bo morda čez dve leti nasmehnila sreča, sem bila lani čisto iz sebe, ko so mi sporočili, da se je sprostilo eno stanovanje in da ga lahko dobiva midva,« se spominja tistih razburljivih trenutkov.

mateja pintar- Tomaž Bradeško Photography (4)

Peter in Mateja sta se veselila skupaj s 70 svati. Foto: Tomaž Bradeško

Pripravo poroke sta prestavila in se lotila opremljanja stanovanja. Peter je ravno zamenjal službo, po šestih letih se je iz večinoma nočne službe krupjeja v kazinoju na Bledu lotil strežbe v ugledni ljubljanski gostilni, Mateja pa je na vozičku omejena, zato je bilo vse še bolj stresno.

»Imava krasne starše, ki so priskočili na pomoč, ko je bilo najbolj potrebno. Tako in tako. Spominjam se, kolikokrat so pripeljali pohištvo in ga v škatlah zložili pred vrati, Peter je bil v službi, jaz pa sem klicala očeta in brata, da sta prišla nosit. Tudi pri sestavljanju so se več kot izkazali,« je zadovoljna Mateja, ki je bila po opremljanju stanovanja srečna, a pošteno utrujena. Čakala pa jo je še priprava poroke.

Njen popoln dan

Zarja št. 33, 14. 8. 2018

Revija Zarja št. 33 Foto: Revija Zarja

»Rogaško Slatino sva izbrala zato, da sva imela pod eno streho civilni obred in slavje, kjer je bilo dovolj prostora za vse goste in je dostopno z invalidskim vozičkom. Obleko sem imela kupljeno že od lani, ko sta se poročila Petrov brat in moja sestra. Iskala sem obleko za tisti poroki in sem našla še poročno. Še sreča, da sva se odločila za poroko par mesecev pozneje, sicer bi pregorela. Želela sem namreč, da je vse popolno, da si bom svoj poročni dan zapomnila za vedno. In tako je tudi bilo. Vse se je dobro izteklo: vreme, vzdušje, hrana, obleka, dekoracija. Malo mi je bilo edino hudo, da sem tako dolgo načrtovala in se trudila za popolnost, pa je tako hitro minilo. Po mojem bi moralo trajati vsaj tri dni. Da bi vsakega posebej pozdravila, poklepetala z njim, kot bi želela, se mu posvetila … Žurirali smo do pete ure zjutraj. Naplesala sem se kot že dolgo ne. Tako pa je bilo naslednji dan po poznem zajtrku vsega konec. Vendar je bilo tako lepo, da bi z veseljem vse ponovila. No, čez kakšno leto, da bi si spočila in imela čas za vnovične priprave. V tem res uživam,« pravi gospa Pustovrh, ki se bo na medene tedne podala šele v začetku naslednjega leta.

Ker ne mara zime, ta je na vozičku še posebno zoprna, bosta šla nekam na toplo. Ko sem zapuščala njun dom, mi je bilo toplo pri srcu od njune ljubezni, iskrivosti, strasti in želje po življenju. Mateja in Peter sta res enkratna človeka, ki si zaslužita svojo trdo prigarano srečo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Vaš prispevek