Čeprav Rimskokatoliška cerkev prikazovanj do zdaj še vedno ni uradno potrdila, Medžugorje v Evropi velja za tretji najbolj obiskani kraj Marijinih prikazovanj. Ljudje prihajajo, ker preprosto – verjamejo. V svetem kraju iščejo upanje, rešitve za svoje težave, ozdravitev, čudeže, ki se po pričevanjih številnih resnično dogajajo. Velja za kraj, ki je korenito spremenil življenja ljudi, zato ni čudno, da se jih veliko vrača.
Mateja Palatinuš:
V Medžugorju se sproščajo zamere in strahovi
Mateja Palatinuš je dvajset trpela za epilepsijo. Ko so odkrili, da jo povzroča tumor v njeni glavi, in so ga odstranili, je znova zaživela. »Toda z operacijo so odstranili samo posledico, vzroka pa ne. Ta je vedno nekje drugje, zato sem nadaljevala svojo duhovno pot, ki sem jo začela že veliko prej. Dolgo sem se vrtela v istem krogu, ko pa sem se začela duhovno odpirati – pri tem mi je veliko pomagala energija nemškega zdravilca Bruna Gröninga, se je začelo vse spreminjati tudi na zunaj. Imela sem vse manj napadov, tako da si na koncu nisem več želela niti na operacijo, ker me je bilo strah.«
Zaradi družine se je za poseg vseeno odločila in se povsem prepustila. »Takrat me je preplavila močna energija, začutila sem, da Bog obstaja, da me napaja duhovna moč, in nenadoma strahu ni bilo več.« Njena duhovna pot jo je tako pred petimi leti pripeljala tudi v Medžugorje. »Tam so izredno nežne energije. Vedno prideš do novih spoznanj. Doživetje se začne že na avtobusu, ko se ljudje povežemo med seboj. Smo kot stari prijatelji, čeprav se vidimo prvič. Ko telo očistimo bolečine, to ne vpliva samo na našo duševnost, temveč tudi na fizično telo. V sebi nosimo veliko balasta, potlačena čustva, ko pa se srečamo z močno energijo, kot denimo v Medžugorju, se v nas sproži proces. Lažje sprostimo zamere, strahove, vse, kar nosimo slabega v sebi. Normalno je, da človek lahko potem bolje in lažje živi ter se odziva na stres. Vsaj jaz to tako občutim. Ljudje smo različni – nekateri si v Medžugorje želijo večkrat, drugi lahko obudijo spomin na občutke tega doživetja, pa jim spet pomaga. Ker veliko ljudi tega ne zmore, se v romarsko središče vračajo.«
Mateji se tam vedno zgodi kaj lepega – spoznanje, odpuščanje, sliši zgodbe, ki ji sežejo v srce. »Letos nam je denimo na eni od postaj križevega pota vodnik Ratko Šimetin rekel, naj pomislimo na naše umrle drage ljudi. V tistem trenutku sem pomislila na pokojne starše in ulile so se mi solze. Čeprav je minilo že mnogo let od njihove smrti, je očitno še vedno nekaj ostalo v moji podzavesti. Posebno doživetje je tudi na vrhu, ko se dotakneš križa – tam čutim zelo močno vibrirajočo energijo.« Lep spomin pa ima tudi na obisk skupnosti redovnic Oaza miru.
»Spregovorila nam je ena od nun. Iz nje so veli neverjetna ljubezen, zadovoljstvo, radost in mir, veliko ljudi se je razjokalo,« je razlagala Mateja. »Odkar sem se pred osmimi leti znova rodila, znam ceniti življenje. Zadnjič sem se zalotila, da sem se spet predala življenjski rutini, ko sem samodejno sedla za volan avtomobila. Kje pa je tisti občutek radosti, da lahko spet vozim, sem se opomnila – med boleznijo namreč nisem vozila. Morala sem se spomniti, kako je bilo, ko sem trpela, da sem potem spet bila hvaležna. Če bi nam bila občutka hvaležnosti in veselja vsem položena že v zibelko, nam ne bi bilo treba trpeti. Tako pa moramo številni do tega žal priti skozi trpljenje,« se nasmehne.
Olga Šerbinek:
Nekaj tam jo znova pokliče
Ko je Olga Šerbinek iz Slovenskih goric, nekdanja podjetnica, danes pa upokojenka, Medžugorje obiskala prvič, se s skupino, s katero je prišla, ni mogla poistovetiti. »Zdelo se mi je, kot da govorimo eno, delamo pa drugo,« se spominja. Potem se je začela ukvarjati z ezoteriko, vse si je želela preizkusiti in poiskati dejstva. To je bila njena poklicna deformacija, se smeji. Začela je hoditi na skupinske meditacije in ugotovila je, da nekateri nekaj vidijo, čutijo, slišijo, zato je raziskovala dalje. Obiskala je vsa najbolj znana svetovna duhovna središča, bila je pri Sai Babi, v Rusiji pri Anastaziji, pri afriških, ameriških in sibirskih šamanih.
»Vse sem hotela preizkusiti na lastni koži. Ugotovila sem, da sem se z namenom rodila v Sloveniji. Ne pristajam na nobeno vero, sledim pa Jezusovim modrim naukom – bodite dobri, delajte dobro, blizu mi je njegov Govor na gori, deset božjih zapovedi. Spoznala sem, da je resnica samo ena, vse drugo pa je manipulacija in posel. Čista duhovnost mora biti brezplačna, kajti Boga imamo vsi v sebi. Ker pa si ne znamo prisluhniti, Bog ne more delovati skozi nas. Vsi smo naravnani k enosti, vsak na svoj način, naša energija je večna. Verjeti moramo, da imamo svobodno voljo, na zemljo smo prišli, da jo spoštujemo, da ji vračamo ljubezen in da ustvarjamo. Čim bolj sem sprostila svojo energijo, tem bolj se mi v življenju odpira. Vsak dan sem hvaležna,« razlaga.
Naslednjič je šla v Medžugorje s prijatelji povsem drugače naravnana. »Tam je božajoča materinska energija. Veliko je seveda tudi zaslužkarstva, vsak pa se sam odloči, po kaj je prišel. Velikokrat sem tam videla čudeže. Možakar, ki dolga leta ni mogel iztegniti sredinskega prsta, je to naenkrat spet lahko storil. Na vsaki fotografiji nekega fotografa, ki je bil nekoč z nami, je bilo opaziti posebno svetlobo … Najrazličnejše stvari se tam dogajajo. Je pa res, da moramo najprej prositi, da nas vesolje lahko usliši, in za to se moramo zahvaliti.«
V hercegovsko romarsko središče se dostikrat odpravi tudi kot vodnica. »Ljudi peljem na križev pot, pa do skulpture Jezusa Andreja Ajdiča, iz katere tečejo solze. Gremo tudi na Crnico, kjer se je Marija pred več kot petintridesetimi leti prvič prikazala šestim otrokom. Vsakega drugega v mesecu se tem vidcem še vedno prikaže in jim preda močna energetska sporočila. Mnogo ljudi je zmedenih, ker Vatikan Medžugorja še vedno ne priznava. Mislim, da je zadaj denar. Ljudje pa kljub temu trumoma prihajajo.«
Obisk tega svetega kraja seveda priporoča vsakomur. »Lahko greste tudi na Brezje, tam so prav tako močne energije. A pri romanju v Medžugorje je lepo že to povezovanje med dolgo vožnjo – pogovarjaš se z ljudmi, marsikakšna izpoved se te dotakne in že na poti do tja lahko prideš do pomembnega spoznanja. Vsak ima svoje poslanstvo, vse se zgodi ob pravem času. Pred časom sem si rekla, da ne bom več šla v Medžugorje, pa so me še isti dan trije ljudje prosili, naj grem z njimi. Očitno je bilo znamenje, da me nekaj tam spet kliče, in sem zelo hvaležna, da sem šla.«
Edita Kolar:
Vrnila sem se pomirjena
Za obisk Medžugorja je Edito Kolar prepričala sestra. Prvič se je tako znašla na avtobusu v pisani druščini različnih ljudi iz Slovenije in Avstrije. »Nekaj nenavadnega se je zgodilo že prvi dan, ko smo obiskali hrib Crnica, kjer se je Marija prvič prikazala. Ko sem se objela z naključnim sopotnikom, sem začutila ogromno olajšanje – kot bi se znebila ogromnega bremena. Tako sem bila presenečena in zmedena, da sem se morala malo umakniti in zbrati misli. Pozneje sem se kolegu zahvalila, ker mi je pomagal. Moški, ki je bil zdravilec, mi je poskušal razložiti, kaj se je zgodilo, ampak mene vse to niti ni zanimalo, pomembno je bilo, da mi je odleglo. Naslednji dan smo odšli na križev pot, na njem sem v sebi začutila posebno umirjenost, optimizem, notranji mir in zaupanje vase. Opazila sem ogromno ljudi z vseh koncev sveta, celo avstralske aboridžine sem videla stati pri sveti maši na prostem v prijetno urejenem okolju cerkve.«
Na hčerino pobudo, ki je opazila, kako pomirjena je Edita prišla iz romarskega središča, se je naslednje leto v Medžugorje vrnila. »Na skupinskem obisku Crnice sem uredila odnos s pokojnim očetom. V očeh gospoda, ki sem ga držala za roke in mu gledala v oči, sem videla svojega očeta, ki mi je sporočal, da me ima rad. Verjela sem in to me je zelo osrečilo.« Med tretjim obiskom so jo obkrožale nežne energije. »Bilo mi je prijetno in občutila sem veliko zadovoljstvo. Marija mi je sporočila, da me je čuvala in da še vedno pazi name. Takšne občutke radosti, sreče in hvaležnosti privoščim vsakomur, zato sem tudi razkrila svoja intimna občutja. Marijo, kraljico miru, pa bom vsekakor še obiskala.«
