Lončarjenje ostaja v družini

Že štiri generacije

Boris Blaić
5. 10. 2016, 17.40
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Krško-šentjernejsko polje je nekoč slovelo po številnih lončarjih. A lončarski kolovrat ter skrivnosti priprave in žganja gline danes obvladajo le še redki. Mednje sodita Jože in Lojze Kržan iz Zalok.

B. B.
Jože Kržan je kljub letom še vedno rad v delavnici. Največja vaza, ki jo je naredil na lončarski kolovrat, je bila denimo visoka 1,25 metra.

Kržani izvirajo iz Žadovinka, pripoveduje oče Jože, ki je obrt že pred leti predal sinu Lojzetu, a se še vedno rad pomudi v domači delavnici. Njegov ded je mojstrski izpit opravil nekje v začetku prejšnjega stoletja, oče pa leta 1939, ko se je preselil v Zaloke, kjer je odprl lastno delavnico.

B. B.
Kar nekaj let je potrebnih, da lončar obvlada kolovrat do te mere, da lahko začne delati serijsko, pravi Lojze Kržan.

»Z lončarstvom sem se srečal že kot otrok. Učit sem se šel s 14 leti, ko sem se vpisal na vajeniško šolo v Ljubljani. No, večino časa sem preživel v domači delavnici, kjer smo izdelovali predvsem lončeno posodo, ki je bila takrat še v splošni rabi, in ne za okras. Nikoli je nismo mogli toliko narediti, da je ne bi vse prodali,« se Jože spominja zlatih časov.

To se je v 60. letih spremenilo in temu so se prilagodili tudi v Kržanovi delavnici, kjer so začeli na veliko izdelovati cvetlične lonce. Jože je 1969. leta nabavil ročno štanco, ki jo je deset let pozneje zamenjal z električno, in cvetlični lonci so bili njihov glavni posel vse do osamosvojitve, ko se je trg odprl in so v naše trgovine začeli prihajati lonci iz Italije.

Diploma in dom

No, ves ta čas so pri Kržanovih ohranili tudi izdelavo tradicionalnih lončarskih izdelkov krško-šentjernejskega polja in za obrt se je že kot otrok navdušil tudi Lojze. »Mislil sem, da ne bo počel tega, saj je naprej naredil tehnično šolo in se nato vpisal še na fakulteto. A ko je diplomiral iz kemije, je rekel, da bo ostal doma,« pripoveduje Jože.

Jože Kržan

"Nikoli je nismo mogli toliko narediti, da je ne bi vse prodali."

Ko so v 90. letih kamini na drva spet začeli postajati bolj priljubljeni, sta se Jože in Lojze, ki se je v domači delavnici zaposlil leta 1995, bolj posvetila tudi izdelavi pečnic. Te ter tradicionalna lončevina in drugi okrasni in uporabni predmeti iz žgane gline so zdaj v delavnici, v kateri dela še en delavec, nekako enakovredno zastopani.

Nekoč le ročno

Glino so vse do začetka 90. let žgali v peči na drva, ki so jih na leto pokurili tudi do sto metrov. Na eno žganje so porabili okrog štiri metre drv. A ker so svinčene glazure takrat začeli menjati z glazurami na osnovi drugih, nestrupenih alkalijskih kovin, ki potrebujejo bolj natančno odmerjeno temperaturo, zdaj uporabljajo le električne in plinsko peč. Tudi priprava gline, ki je nekoč veljala za težaško in mukotrpno delo, je zdaj strojna. Glino je namreč pred uporabo treba dobro pregnesti in prečistiti. Zdaj to počnejo z mešalnikom za mokro pripravo gline in filtrirno stiskalnico.

Za kakovosten izdelek je še vedno najpomembnejše samo oblikovanje gline.

Še peti rod?

Material so dolgo časa nabavljali v glinokopu v Globokem, ki pa so ga pred leti zaprli, tako da glino zdaj kupujejo v Bosni. Tista za tradicionalno lončevino se nekoliko razlikuje od gline za pečnice, saj vsebuje več železovih oksidov, ki ji po žganju dajejo prepoznavno rdečo barvo. Glina za pečnice vsebuje manj železa, zaradi česar je po žganju svetlejše barve.

No, za kakovosten izdelek je še vedno najpomembnejše samo oblikovanje gline, pravi Lojze. Kar nekaj let traja, da lončar spretnost oblikovanja na kolovratu razvije do te mere, da lahko začne izdelke delati serijsko. Nekaj lončarskega znanja zdaj počasi prehaja tudi na Lojzetove otroke – hčer in tri sinove – in morda bo kateri od njih družinsko tradicijo nadaljeval tudi v peti generaciji.