Najboljše blejske kremne rezine izdeluje Bosanka

Sliši se kot šala, a najboljše blejske kremne rezine izdeluje Bosanka Alma Rekić. Alma je tudi edina ženska v slovenski državni kuharski reprezentanci.Ta izredno samozavestna, zanimiva in odločna gospa se je rodila v Sloveniji, vendar ima tiste najboljše lastnosti bosanske miselnosti.

Je vodja centralne slaščičarske delavnice v Sava hotelih Bled, svetovna ocenjevalka za kulinariko in najboljša poznavalka slovenskih avtohtonih jedi. Alma je tudi zelo dejavna humanitarka: v preteklih treh mesecih je za ljudi v stiski na Jesenicah priskrbela tri tone hrane.

Alma Rekić je temperamentna in zgovorna ženska. Iz nje dobesedno kipita duhovitost in ustvarjalni nemir. Kolegi bi jo morda razglasili za hiperaktivno in pravo deloholičarko, sama pa pravi, da je mogoče njeno zagnanost zelo preprosto pojasniti – obožuje vse, kar je povezano s hrano. Čeprav je predvsem izvrstna slaščičarka, se ni omejila zgolj na območje sladkih okusov.

Zato je bila izbrana za ocenjevalko svetovne kulinarike in zato zelo veliko potuje po svetu. Prizna, da ji to ne bi uspelo, če ne bi imela ob sebi razumevajočega moža Marjana, ki – čeprav ni iz kuharskega sveta – razume to razdajanje, vnemo in delo, ki, kot poudarja moja sogovornica, traja v petek in svetek, saj je treba delati tudi med prazniki in včasih od jutra do večera. Kadar Alma dela, Marjan prevzame skrb za njunega 11-letnega sina.

Nedavno je pred potovanjem v Sirijo pripravila kar dve potovalki. Ko se je po sedmih dneh s prvo potovalko vrnila domov, je samo pograbila drugo potovalko in se za nekaj dni odpravila na kuharsko tekmovanje v Sloveniji. Pol meseca je bila doma, nato pa je z reprezentanco odpotovala na svetovno olimpijado v Dubaj. Petčlanska slovenska nacionalna kulinarična ekipa se je vrnila s srebrnim odličjem.

Zanimivo je, da Alma po poklicu ni kuharica, temveč organizatorka gostinstva in turizma. Na šolski praksi so jo potisnili v slaščičarsko delavnico in jo pustili samo z debelim zvezkom receptov.

Trmasta, kot je, se je poglobila v zvezek in se nato dneve in noči bojevala z bolj ali manj (ne)uspešnimi poskusi. Kaj hitro je ugotovila, da ji ta svet ugaja, poleg tega so njeno nadarjenost kmalu opazili tudi drugi. Marljivo je krojila svojo pot in prispela v slaščičarsko delavnico imenitnega hotela Toplice na Bledu.

V hipu so jo očarali hotelsko vzdušje in možnosti, ki ji jih je ponujala tamkajšnja kulinarika. Razširila je krila in vse bolj rasla. Sedem let je hitro minilo, rojevale so se kreacije ... Bolj ko je bilo kaj zapleteno, bolj jo je privlačilo. Almine slaščice so navduševale goste, ona pa se je, kot da bi se igrala, posvečala skulpturam iz pihanega sladkorja in drugih pripravkov, ki se danes ponujajo spretnim slaščičarjem.

Čudno, da se ji je uspelo tako visoko prebiti v svetu, ki je po navadi namenjen moškim, in to tako v kulinariki kot v slaščičarstvu. Kako si je vse to pribojevala? »Nisem se bojevala, kar samo po sebi se je zgodilo. Dokazala sem se – tako v Sloveniji kot na tekmovanjih v tujini. Sicer pa ne priznavam prevlade moških. Zakaj neki bi jo morala?

Adrenalin, ki v svetu kulinarike daje zagon moškim, tudi ženskam ustvari krila. Res pa je, da je to izjemno težko in zahtevno delo, tako da ženske zaradi družinskih obveznosti in materinstva velikokrat omagajo na tej poti navzgor. Same od sebe prepustijo prestol moškim. Jaz sem za enakopravnost. Meni si nihče ne bo drznil ukazati, naj grem pomivat posodo. Seveda se je dogajalo, da so si me hoteli kot žensko podrediti, a jim ni uspelo,« se smeji Alma, ki ima »pod seboj« 11-člansko slaščičarsko ekipo. Po sedmih letih dela v hotelu Toplice je namreč napredovala in postala vodja centralne slaščičarske delavnice za Sava hotele Bled. Vendar tega na začetku ni doživljala kot napredovanje.

»Čutila sem, da z dušo in telesom pripadam hotelu Toplice,« pokaže Alma svojo pripadnost. A trma in želja po napredovanju zagotovo ne bi bili dovolj, če ne bi temeljili na znanju. Alma se je veliko samoizobraževala, učila in srkala znanje po vsem svetu. »Hrana je moja strast. Kulinarika je moj svet. Slaščičarstvo je področje mojega kreativnega izražanja.«

Po Alminih besedah je čista resnica, da hrana povezuje ljudi. V svetu, v katerem se giblje – prijatelje ima v številnih državah sveta – ni nič nenavadnega, če se vedno znova pogovarjajo skorajda izključno o novostih, povezanih s kulinariko. »Pravzaprav se o drugih stvareh sploh ne znamo pogovarjati,« pravi v smehu. »Pa nismo čudaki, temveč veseljaki. Povsem običajni ljudje in še zdaleč ne vzvišeni gurmani. Najbolj smešno od vsega je to, da smo na tekmovanjih, ko budni na nogah preživimo dan in noč, včasih tako lačni, da se na skrivaj izmuznemo, skrijemo in pojemo kakšen na hitro pripravljen obrok. Takšen, da me je sram povedati, kaj jemo. Pri tem našem delu je veliko dogodivščin, pa tudi zelo veliko dobre volje,« pripoveduje.