Goran Gajić

Iskreno o svoji veliki ljubezeni Miri Furlan

T.L.
20. 10. 2023, 18.44
Deli članek:

Režiser Goran Gajić, ki se je sicer rodil v Zagrebu, delal v Beogradu, zdaj pa že več kot trideset let živi v ZDA, je javnosti najbolj znan kot mož pred dvema letoma tragično umrle jugoslovanske, hrvaške in ameriške igralke Mire Furlan, prav zaradi predstavitve njene biografije pa se je pred dnevi ustavil v Ljubljani, saj želi, da čim več ljudi prebere njene besede.

Profimedia
Legendarna igralka je bila genialna v vseh pogledih, pravi njen mož.

Mira Furlan je namreč avtorica vseh 700 strani avtobiografije Imej me rajši od vsega na svetu, zadnji stavek pa je napisal njen mož: »Mira je zadnjič vdihnila 20. januarja 2021 na našem vrtu. Za roko je držala svojega sina in mene, njenega moža.« A Goran Gajić (61) je v resnici tudi sam velik umetnik. Je avtor enega najlepših filmov pozne jugoslovanske kinematografije, Ne šalji mi pisma, ter avtor tretje zgodbe kultnega omnibusa Kako je propadel rokenrol, ki je nastala leta 1989. Pred nekaj več kot desetimi leti je režiral serijo Vratiće se rode, kar je bila njegova velika vrnitev v Srbijo, iz katere je z ženo Miro Furlan odšel v začetku 90. let. Vmes je v Ameriki posnel film The Inner Circle in režiral nekaj epizod serij Babylon 5, The Beat, Level 9 in Oz. Pred odhodom v Ameriko je leta 1991 posnel izjemen film Video jela, zelen bor, pionirsko in z današnjega vidika preroško delo na področju videokomunikacije na daljavo, v katerem so nepozabne vloge odigrali Dragan Bjelogrlić, Mira Furlan, Aleksandar Berček, Bata Stojković, Olivera Marković in Radmila Savićević.

Iz knjige Imej me rajši od vsega na svetu
Mlada zaljubljenca Mira in Goran sta želela biti le skupaj.

Natakarica in selitveni delavec

Ko sta Mira in Goran emigrirala v ZDA, je ona sprva delala kot natakarica, on pa kot selitveni delavec. Medtem je v njuni domovini še vedno potekal medijski linč, izhajali so članki z naslovi, kot sta Tragična usoda velike hrvaške igralke in Težko življenje lahke ženske. Po številnih poskusih sta se oba z možem vrnila k svojemu poklicu. Njuna priredba Sofoklejeve Antigone v majhnem gledališču v Los Angelesu je prejela nekaj nagrad, Goran jo je prejel za režijo, Mira za izvedbo Antigone. Po vlogah v serijah Babylon 5 in Skrivnostni otok je ponovno postala mednarodno prepoznavna igralka. Po desetih letih se je vrnila na hrvaške odre, Goran pa je spet začel sodelovati z ljudmi iz regije, kakor se zdaj priljubljeno reče območju nekdanje Jugoslavije. »Ljubezen je ključ. Ljubezen bi se vedno prebila skozi vse mogoče težave in izzive. Imela sva le drug drugega, borila sva se z zunanjimi okoliščinami, velikokrat tudi sama s seboj. Včasih, ne vedno, nama je uspelo premagati svoje slabosti in dvome. Ostala sva skupaj in to je pomembnejše kot denar in kariera.« Mira je s temi besedami opisala svojo ljubezen z Goranom, s katerim sta pred odhodom v Ameriko živela med Beogradom in Zagrebom, kar seveda ni bilo všeč ne Srbom ne Hrvatom, saj so bili to časi, ko je Jugoslavija razpadala, države pa so bile prepojene z nacionalizmom.

Profimedia
Mira s sinom Markom Lavom, ki je diplomiral v Los Angelesu, njegov oče pa pravi, da razmišlja v pravi smeri, tako kot je njegova mama.

Nepremagljiva ljubezen

»Z Miro naju je takrat zanimalo predvsem, kako sva lahko skupaj, kako se lahko drživa za roke in se poljubljava. Seveda je bilo takrat na najini ljubezenski poti veliko ovir. Ne vem, ali se spomnite, ampak takrat so bile velikokrat pretrgane celo telefonske zveze med republikama, da se nisva mogla slišati niti po telefonu. Težko je bilo vzpostaviti stik. Spominjam se, da sem bil na nekem festivalu v Valencii in nisem mogel priklicati Mire na Hrvaško. To, da nisva mogla imeti stika, je bila velika ovira. Midva sva takrat razmišljala samo o najini ljubezni, o skupnem življenju. Kdo si ne želi skupnega življenja? Midva se nisva ukvarjala s politiko, nisva branila nobenih pozicij, saj nisva bila del nobene nomenklature, elite, želela sva le ustvarjati, delati in biti skupaj,« je dejal med pogovorom v ljubljanskem Konzorciju, kjer je povedal tudi anekdoto, kako močno je bila ideja Jugoslavije zakoreninjena v njiju.

»Ko sva se po dolgih letih vrnila v te kraje, sva šla z Miro na premiero filma Cirkus Columbia, na filmski festival v Sarajevo. In sva najprej letela iz Splita v Zagreb in na letalo za Sarajevo. Na letališču sva srečala znanca, s katerim smo se usedli v lokal in se zaklepetali. Začel sem se čuditi, kako da ni poziva za let za Sarajevo. Ko sem znancu omenil, da greva v Sarajevo, naju je spomnil, da je to mednarodni let, midva pa sva seveda sedela v delu za notranje lete. Vsa ta mesta so bila za naju še vedno najina,« se je spominjal dogodka iz preteklosti režiser, ki je posnel tudi dokumentarni film o skupini Laibach – Laibach: Pobeda pod suncem ter zaradi tega skoraj padel na izpitu, saj se je profesorjem zdelo, da le provocira.