Rada eksperimentira, išče nove forme, odpira sporna vprašanja in gledalce poziva h kritičnemu razmišljanju. »Umetnost je privilegij, ki bi moral biti dostopen vsakomur, saj dviguje mentalno temperaturo,« je odločna 46-letnica. A ostaja molčeča, kar zadeva zasebno življenje. Skrivnostna, kot je zgodba serije Trigrad, v kateri jo trenutno gledamo.
V seriji Trigrad igrate gozdarko Jasno, močno, odločno žensko. Ste taki tudi v resnici? V čem sta si podobni, v čem različni?
Jasna je zelo odločna, včasih odločnejša od mene. Se pa gotovo razlikujeva v odnosu, ki ga ima Jasna zaradi specifične situacije s svojo mamo. Jasno velikokrat poganja krivda, za katero se izkaže, da je neosnovana. Jaz se krivdi v kakršnikoli obliki poskušam v velikem loku izogniti, zlasti pri družinskih odnosih.
Zgodba Trigrada je precej mistična. Kako blizu so vam vraževerje in ljudski običaji? Ste morda odraščali s kakšnimi ljudskimi prepričanji ali poslušali mistične zgodbice?
Kadar me običaji in družinske tradicije morijo, si jih poskušam prilagoditi. Poskušam narediti nove običaje. Od vseh tradicij pa najbolj preziram pust. Zaradi dejstva, da se vsak večer preoblečem v kostum in se delam, da sem nekdo drug.
Verjamete v nadnaravno, svete kraje in podobno?
Verjamem v svete kraje, ni pa nujno, da so samo naravnega izvora. Zame so prav tako magične urbane sredine in grandiozni arhitekturni dosežki.
Imate morda kakšno izkušnjo, ki je ne morete pojasniti?
Eden redkejših pojavov, ki sem jih doživela, je bila nočna mavrica, ki jo je povzročila polna luna.
Jasna je zelo povezana z naravo – kaj pa pomeni vam?
Potruditi bi se morali, da bi se z naravo bolj obdajali. Imam srečo, da z vsakega okna svojega stanovanja vidim veliko drevo. Ta me pomirjajo, čeprav jih samo gledam. Narava me vedno fascinira s svojo fizikalnostjo, naj bo to potres, val ali močan veter. Njena moč postavi človeka nazaj, kamor spada.
Tudi igralstvo je malce mistično – odkrivanje vedno novih skrivnosti, iskanje potez likov … Zakaj ste radi igralka? Je to za vas poslanstvo?
Umetnost je privilegij, ki bi moral biti dostopen vsakomur. Ker dviguje mentalno temperaturo. Z vsakim novim projektom naletim na nove povezave, nove ljudi, nove vsebine, knjige, filme ... Umetnost mi je dala izjemno širino in prepričana sem, da mi kakšen drug poklic tega ne bi omogočil, vsaj v taki meri ne.
Zaposleni ste v Mladincu, ki velja za zelo angažirano gledališče. Menite, da je to najpomembnejša vloga teatra? Lahko gledališče oziroma umetnost kaj spremenita?
Umetnost, kot tudi gledališče, je čustvena filozofija. Ta nam pomaga dojemati, razumeti svet prek čustvenega vmesnika. Ljudje potrebujejo platformo, kjer lahko vidijo ali pa samo razmišljajo o spremembi. In že to je korak.
