Takoj po izpadu iz kuharskega tekmovanja smo govorili z Leo Plut, ki ji je žal, da zapušča kuhinjo MasterChefa.
Že v prvi oddaji ste skupino popeljali na balkon, potem pa je sledila težka odločitev, eno vrniti »dol«. Je bilo težko?
Ne. Dobro sem vedela, v kakšen šov se spuščam; spremljala sem ga že prej in jasno mi je bilo, da bo prihajalo do takšnih situacij.
Ste bili razočarani, ko ste izpadli?
Niti malo. Moj cilj je bil pridobiti še več kuharskega znanja, a se hkrati zabavati. Z uvrstitvijo sem več kot zadovoljna in zame je bila to izjemna, neponovljiva življenjska izkušnja, iz katere sem se ogromno naučila. Predvsem pa sem počela, kar imam rada: kuhala in se ob tem zabavala.
V oddaji se nam je zdelo, da ste precej zbegani. Prvič ste delovali nekoliko neorganizirani, postopali ste … Kaj se je dogajalo tisti dan, ko je bilo treba narisati sladico?
Lea je v zadnji oddaji tudi jokala. »V tistem trenutku so iz mene iztisnili čustva, ki niso prišla na plan zaradi slabo opravljene naloge, temveč so posledica truda, pritiska in utrujenosti.«
Lahko rečem, da je dobra organiziranost moj najmočnejši adut. Ne samo v kulinariki, tudi na splošno v življenju. Zdi se mi, da sem tudi tisti dan sprva vse dobro razmislila, si naredila načrt in mu sledila. V dvomih sem bila le, ali bodo sodniki moje sporočilo sprejeli ali zavrgli. Bila sem pogumna, kreativna, odločna in našla sem svojo smer.
Po sladici smo videli solze. Zakaj?
Tisto, česar gledalci ne vidijo, so izčrpni pogovori z ljudmi, ki stojijo za kamero in so mojstri svojega poklica. Ko dajemo izjave, se na neki način izpovedujemo tem ljudem in pozabimo na to, da nas snemajo. V tistem trenutku so iz mene iztisnili čustva, ki so posledica truda, pritiska in utrujenosti.
Malce čudno je bilo, ko ste v izločilni izziv izbrali Lucijo, za katero ste rekli, da vam je draga. Ste lagali in ste v njej videli najmanjšo konkurenco?
Ne, ravno nasprotno. V Luciji sem videla osebo, ki je z dobro kuharsko osnovo skozi tekmovanje ogromno napredovala. Še najbolj pri njej občudujem njeno pozitivno naravnanost. Enako je z Sašem Bertoncljem. Nič drugega nisem hotela kot dve osebi, ki bosta mojo odločitev sprejeli pozitivno. Nisem si želela negativne energije pri nalogi, ki je že sama po sebi tako zahtevna. Sicer pa se nisem preveč obremenjevala s tem, da kuham za izločitveni test.
Na trenutke se nam je zdelo, da ste se v odločilnem boju predali …
Borila sem se do zadnjega. Žal se ni izšlo, sem si pa v tistem trenutku zaželela še več znanja in kulinaričnih izkušenj.
Kaj pa ko vas je Karim nekaj oddaj prej pozval, da stegnete roke … Ste prvič doživljali takšen pritisk? Lahko nam, gledalcem opišete, kakšni so ti občutki?
Samo enega vidi kot letošnjega zmagovalca: »Navijam za Elvisa. Je mlad, talentiran, dobro kuha, pa tudi razumeva se odlično.«
Sem perfekcionistka in rezine lososa sem želela narezati kar se da lepo. Roke so se mi zatresle le za nekaj sekund in še dobro, da je ravno takrat prišel Karim, saj je topel in srčen človek, ki me je sprostil, in delo sem mirno nadaljevala.
Sta hčerkici ponosni, ko vas gledata?
Seveda. Mlajša svoje zadovoljstvo kaže s tem, ko v celoti poje vsak krožnik hrane, ki ji jo pripravim, kar se lepo vidi na njenem trebuščku in ličkih. Moja šestletnica pa je postala izkušena »sodnica«, ki gostobesedno in utemeljeno pojasni svojo kritiko oziroma pohvalo.
Boste ostali v kuhi?
Sem strastna gurmanka, željna novih znanj, in to je dobra iztočnica, da ostanem v kulinariki. Nič me ne osrečuje bolj kot to, da z družino delim okusno hrano. Seveda ob tem ne gre brez druženja in klepeta. Pravzaprav je bil MasterChef šele začetek moje kulinarične poti.
