V novi luči

Matjaž Javšnik, kakršnega ne poznate

Sonja Javornik/Zarja
12. 3. 2017, 17.19
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Poznate občutek, ko nekoga vidite v čisto novi luči? Ko sploh ne morete razumeti, kako niste že prej doumeli, da se v nekom skriva veliko več? To se mi je zgodilo, ko sem se na snemanju nove oddaje Kdo bi vedel na RTV Slovenija zaklepetala z Matjažem Javšnikom.

rz
Matjaž Javšnik pravi, da se nenehno trudi, da bi imela tudi širša skupnost nekaj od tega, kar počne.

Nenadoma me ni več zanimala nova oddaja, ampak to, kaj se še skriva v tem štajerskem komiku. Da ima izjemen igralski talent, je znano. Presenetil pa me je njegov pogled na svet. Vidi krivice, ki se dogajajo, in je odločen, da bo vedno delal dobro – celo tistim, ki so ga že razočarali. Zakaj? Ker s slabo vestjo ne bi dobro spal. In ker je biti dober v resnici zelo zelo preprosto.

Z ženo sta se spoznala, ko ste se pred 25 leti odzvali na oglas za sostanovalca …

Tako je in potem nisem šel nikamor več. To je nagrada za vse, kar sem prej dobrega naredil v življenju.

Torej ste dober človek?

Absolutno.

Kakšni pa so vaši kriteriji za to?

V prvi vrsti to pomeni, da ne misliš le nase. Jaz se nenehno trudim, da bi imela tudi širša skupnost nekaj od tega, kar počnem. Želim si, da bi ljudje uživali ob tem, kar pripravljam; da bi jim dal novo znanje, predvsem otrokom. Zato sodelujem na delavnicah, festivalih, z otroki veliko snemamo in se zabavamo. Nikoli ne oglašujem, da se udeležujem različnih dobrodelnih dogodkov, to je treba. Tudi svojih otrok ne spodbujam pri tem, saj verjamem, da bodo z zgledom ti vzgibi postali samoumevni. To je tudi edini pravi način vzgoje, saj pri otrocih štejejo samo dejanja.

Nekateri starši otroke učijo ravno nasprotno, češ da je življenje nekakšen boj za preživetje, v katerem zmaga tisti, ki bolje poskrbi za svojo rit …

Otrok ne učiš – otroci učijo tebe. Otrok ti je poslan prav zato, da te obrusi in iz tebe potegne dobre lastnosti, ki jih do takrat še nisi poznal, in te naredi boljšega. Vsak otrok pa ima prirojeno tekmovalnost, ki jo v življenju izkoristi v pozitivno ali v negativno smer. Starši morajo biti zato prometniki in prav usmerjati.

Za dobre ljudi pogosto pravijo, da so tudi naivni. Bi vi zase rekli, da ste?

Jaz vem, da sem naiven. Ljudem želim dati dobro, čeprav se zavedam, da mi tega ne bodo nikoli vrnili, nekateri pa so celo hudobni. Živim v prepričanju, da sem boljši od takega človeka. Če nekomu vrneš slabo, si enak kot on. Tega ne želim! Tako ne zamerim tistim, ki so mi storili kaj slabega. Če me kdo, ki me je že razočaral, spet prosi za pomoč, mu pomagam in mi je prav vseeno, če bo spet ravnal grdo. To je njegova težava, ne moja. Je pa res, da se sam od sebe ne ukvarjam s takimi. Torej, ko me kdo razočara, me ne zanima, vendar niti takemu ne zavrnem pomoči. Ne zaradi njega, ampak zaradi sebe – ker jaz hočem dobro spati.

Kako si razlagate, da nekateri dobro spijo, četudi delajo drugim slabo?

Včasih sem se temu čudil. Odkar vem, kako narašča prodaja antidepresivov, pa ne več toliko …

Ste se torej kdaj spraševali, zakaj bi potem ravno vi morali ravnati dobro, če drugi ne …?

Teh notranjih bitk, viharjev je ogromno. Vsak dan si soočen s krivicami, slabimi odločitvami, nevoščljivostjo … A zgodovina je ciklična in od nekdaj so obstajali dobri in slabi ljudje. Je pa res, da se o dobrih piše veliko manj, saj v vojni zmagajo brezobzirni, ki nato pišejo zgodovino kot zmagovalci. Ker pa se nikoli ne smeš vdati brez boja in je vedno na koncu predora luč, jaz vztrajam!

Ste se tega pogleda na svet »priučili « ali takšni preprosto ste?

Verjetno je to vpliv staršev, prijateljev, knjig, ki jih v življenju prebereš. To imaš v sebi ali pa ne. To je enako kot z drugimi talenti. Ljudje smo čudna bitja, saj se do sebe, do drugih, celo do lastnega planeta obnašamo neodgovorno, in to čeprav je 95 odstotkov živih bitij v zgodovini že izumrlo. S človeško naravo je tako: sami sebi smo lahko največji strup, če pa gledamo na svet pozitivno, smo si lahko največje zdravilo.

Očitno morajo nekateri v knjigah prebrati, da je dobro biti dober. Druge pa drži nazaj bojazen pred kaznijo duhovnika …

Predsmrtni strah je najuspešnejša terapija. Na smrtni postelji ne veš, kaj te čaka naprej, saj še ne veš, ali obstaja življenje po smrti ali ne. Tisti, ki to izkušnjo že imajo, je s tabo ne morejo deliti, ker jih ni več. Torej si prepuščen nevednosti. Ta strah je srhljiv. Ampak žal ga pri nekaterih najdemo samo tik pred koncem življenja. Sicer pa ni dovolj, da knjige prebereš – brati je treba med vrsticami. Tako je z vsemi stvarmi, ne samo s knjigami. Ko vidiš denimo umetniško delo, ki te nagovori, da bi bil boljši, je to notranji glas ali vest, ki očitno je nekje v tebi. Ljudje po naravi nismo pokvarjena bitja. Krščanstvo nas že 2000 let drži v strahu in nas usmerja, prav tako kapitalizem. Tudi politike manipulirajo s strahom pred drugačnimi, kakšne druge pa ustrahujejo na ideoloških osnovah. V nas pa je tisto prvobitno in vsi imamo v sebi željo biti dober. Če ne nasedaš sistemom in regulacijam trga, sploh ni težko ostati dober!

Matjaž, kaj pa slava? Vam ta ni nikoli zavrtela glave? Niste nikoli, ko ste postali res prepoznavni, vsaj za trenutek dobili občutka, da ste nekaj več?

Ne, nikoli. S to slavo je res smešno: ljudje te začnejo gledati drugače, ti si pa enak. Včasih si utrujen, pregorel od vsega, ljudje pa pričakujejo, da jih boš zabaval, sedel z njimi za mizo, nazdravljal, pripovedoval šale … Če prijazno opomniš ljudi, da ti ni do tega, te začnejo psovati z vsem mogočim, češ da se delaš frajerja … Dokler ljudje dobijo, kar si želijo, si najboljši, ko jih zavrneš, si najslabši. To je temna stran slave: da ljudje ne razumejo, da Matjaž Javšnik ni tip, ki ga gledajo na televiziji, ampak ima lastno življenje in si službe ne nosi domov. Seveda pa imam v 99 odstotkih primerov, ko me ljudje ogovorijo, zelo pozitivne in lepe izkušnje.

Bili ste državni prvak v improvizaciji, dobili ste pokal za najboljšega moderatorja in improvizatorja … To pomeni, da vam možgani res hitro delajo. Ali izvajate vaje, da bo tako tudi ostalo?

Že kot otroka me je treniral oče, zato moji uspehi niso naključje. Z različnimi pravljicami, zgodbami in miselnimi igricami sem uril spomin in splošno razgledanost. Znanje imam v nekih predalčkih, ki jih po potrebi odpiram, ko jih potrebujem, naj bodo to kvantna fizika, kulinarika, vesolje, o pustnih šegah … Čim več veš, tem lažje se dokoplješ do odgovora.

Ampak v šoli niste blesteli …

Seveda sem blestel, le priden nisem bil. (nasmešek) To nima zveze z inteligenco, saj se inteligentni ljudje v šoli dolgočasijo. Naš šolski sistem je prilagojen ovcam, ne posamezniku. Jaz nikoli nisem imel težav s šolo, ampak je imela šola težave z menoj. (nasmešek) Vedno sem izstopal po znanju, po različnih interesih, ki sem jih izkazal in se jih udeleževal.

Ali načrtno širite svoje znanje?

Ne vem, ali je to načrtno, vsekakor pa sem radoveden. Čim več stvari si poskušam vtisniti v spomin, še posebno zabavne, ki jih hranim v posebnem predalčku. Preberem vse, kar dobim pod roke, naj bo to priročnik o pralnem stroju ali kaj drugega. Ne morem mimo in ravno zato imam rad vožnjo z vlakom, ker lahko preberem kar nekaj knjig, preden pridem do cilja.

Ali sta tudi vaša otroka Živa in Brin tako vedoželjna kot vi?

Absolutno. Super se mi zdi, da mi postavljata vprašanja, saj bi bilo slabše, če me ne bi nič vprašala. Vesel sem, da sta zvedava in vedoželjna, vendar to ni dovolj. Človek mora biti tudi odprte glave, odprtega duha, predvsem pa dobrosrčen, ker je v nasprotnem primeru zmaga ničvredna. Sta na dobri poti, o čemer pričajo že njuna imena: Živa je živahna, radoživa, nagajiva – v pravi smeri, Brin pa ima globoke korenine in je samonikel, samorasel in ga noben veter ne ukloni ...

Če sva začela z vašo nagrado za dobra dela – vašo ženo Petro, se k njej še vrniva … Je bila res vedno vaša nagrada?

Odnos je namenjen temu, da se gradi. Odnos ni niti samoumeven niti ni v človeški naravi. Ljudje smo po evoluciji v prvi fazi sami, sobivati z drugimi se moramo šele naučiti. Umetnost življenja je naučiti se tolerance, dobrega odnosa. Mislim, da se s Petro lepo dopolnjujeva. V vlogah starša, očeta, partnerja me dela boljšega, saj mi zna na pravi način približati te teme. Mislim, da sem dobil krasno življenjsko sopotnico. To ni samo ljubezen, ampak tudi podpora, razumevanje. Cel paket. Ni le lepa ženska, odlična mati in krasna oseba – za povrh je še dober človek. Poosebljena milina s pravo mero razuma, tolerance in občutljivosti – vilinsko bitje!