Zabava

Sandi Kolenc - Koli o odvisnosti, zdravljenju in začasnem slovesu

Sonja Javornik
10. 8. 2014, 09.50
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Skupina The Drinkers s pivskimi napitnicami in zafrkljivimi skladbami, kakršna je tista o sedmih malih jagrih, buri duhove že več kot dve desetletji.

Mateja Jordovič Potočnik

Priznati, da rad piješ, je v deželi, v kateri je alkohol najbolj zlorabljena opojna substanca, očitno še vedno huda reč. Sandi Kolenc – Koli iz skupine The Drinkers ni le eden najboljših rokovskih pevcev pri nas, temveč je tudi nežna in občutljiva duša, ki se je dolgo skrivala v alkoholni omami. Medtem ko čakamo na izid njegovega prvega romana, nam je zaupal svojo zgodbo o izgovorih odvisnikov, težavnem odvajanju od alkohola in drugih opojnih substanc ter doživetju klinične smrti.

Ste začeli piti zato, ker ste bili v skupini The Drinkers?

Sprva sem želel, da bi se skupina imenovala Pivci, vendar se je fantom zdelo, da beseda v angleškem jeziku zveni bolje. Torej nisem pil zaradi skupine, temveč je ime zasedbe posledica tega, da smo vsi radi pili. Vendar nisem pil tako zelo veliko, da bi bilo nujno nehati, ampak sem se za abstinenco odločil, ker sem želel spremembo v življenju.

Kdaj ste bili najbolj pijani?

Nikoli nisem bil tako pijan, da ne bi sam pripeljal domov, (smeh) sem pa dal policistom toliko denarja, da si je vsaj eden zaslužil pokojnino na moj račun. Zgodila se je tudi kakšna manjša nesreča, vendar nisem nikoli nikogar poškodoval.

Ste pili tudi pred nastopi?

Dolgo ni bilo potrebe, šlo je bolj za navado, na koncu pa se je pojavila tudi potreba po pitju. Vedno sem bil prepričan, da imam močno tremo, zato sem pred nastopom popil kakšen špricar, da bi jo ublažil. Danes vem, da nimam treme in da je bila le izgovor, za katerim je stal strah pred pomanjkanjem alkohola na odru. Zdaj enake izgovore poslušam od drugih izvajalcev.

Kaj res? Tudi sama poznam veliko takih, ki pravijo, da potrebujejo malo poguma pred nastopom.

Če bi pisal knjigo izgovorov, tega ne bi uvrstil vanjo, ker je premalo domiseln. Zasvojenci so mojstri manipulacije in izgovorov. Bivši ženi in poznejši partnerki moje pitje ni ustrezalo, zato sem, na primer, sprožil spor zaradi kakšne nepomembne stvari, da sem lahko šel ven. Zasvojenci so tudi zelo organizirani za svojo dejavnost, vse drugo je postranskega pomena. Sam sem vedno preveril stanje v denarnici, ali je dovolj denarja za pijačo, koliko je je še doma, nekaj denarja je moralo ostati za cigarete, položnice pa nikoli niso bile pomembne. Tako mi je nekoč mama pospravljala stanovanje in našla vrečo samih neplačanih položnic. Plačeval sem jih tik pred izklopom. Ker sem bil zelo organiziran.

Kako dolgo bi lahko tako živeli?

Do konca. Dokler ne bi padel dol in umrl. Ko nehaš piti, imaš občutek, da ti je nekdo vzel tisto, kar najraje delaš. Zdaj ne pijem tri leta in pol, vendar imam srečo, da sem zelo odločen in se držim tega, kar rečem. Zdaj se odvajam tudi od kajenja. Ko se pelješ zelo hitro z motorjem, te moti vsak kamenček na poti, vsaka napaka je lahko usodna, ko se odločiš, da boš nehal piti, pa se začne zelo hitra vožnja, ki se ne bo nikoli nehala. Treba je paziti na vsak kamenček: na staro družbo, vonj v lokalih … Slab uspeh pri zdravljenju alkoholizma je predvsem zato, ker se večina alkoholikov za zdravljenje ne odloči sama in zato ne pazi na te kamenčke na poti.

Kaj je vplivalo na vašo odločitev, da boste nehali piti?

Zame je bil to predvsem izziv. Miru (vodji skupine The Drinkers, op. p.) sem že pred leti rekel, da bi šel za deset dni med klošarje ali v norišnico, da bi videl, kako je tam.

Ste veseli, da ste se tako odločili?

Nisem se še odločil (pomenljiv pogled). Saj mi prej ni nič manjkalo. Marsikdo pravi, da sem se odločil dobro, vendar ne vem, ali je ta odločitev dobra zame ali za okolico. Ločil sem se od žene in se pozneje razšel še z eno partnerko, vendar je vprašanje, ali je bilo to le zaradi alkohola. Alkohol je lahko tudi izgovor, čeprav je v veliko primerih res glavni razlog za razhod. V alkoholiziranem stanju se zavedaš, kaj je prav in kaj ne, vendar ti je vseeno.

Mar to pomeni, da ste egoist?

Kjer koli želiš uspeti, moraš biti egoist! Marsikaj bi naredil drugače, če ne bi bil v takem stanju, vendar mi ni žal za nobeno stvar, ki sem jo naredil.

Kako je pitje vplivalo na vaše zdravstveno stanje?

Po starem očetu sem podedoval angino pektoris, zato imam na srcu štiri obvode. Pred dvanajstimi leti sem imel operacijo. Zdravnik je rekel, da sem zelo veliko sam pripomogel k temu, da je bila operacija potrebna že tako zgodaj, pri 37 letih. Nikoli nisem pazil na hrano, imel sem tudi 157 kilogramov. Vseeno mi je bilo, kaj vržem vase in kaj popijem. Najbolj sem užival, če mi je kdo želel kaj prepovedati. Tega seveda nisem prenašal. Zdaj je že bolje, čeprav sem še trd pogajalec. Janja me je kar dobro zdresirala in ji tudi doma veliko pomagam.

Ampak operacija vas ni streznila, saj ste potem popivali še devet let.

Bilo mi je vseeno, tudi če bi umrl. Nimam strahu pred smrtjo. Najbolj me je strah, da bi mi bilo dolgčas, saj sem dobil občutek, da je življenje po smrti prav takšno – dolgočasno. Ko sem se po operaciji zbudil na intenzivni negi, je prišla medicinska sestra. Vprašal sem jo, zakaj imam na prsih opekline. Stežka mi je povedala, da so posledica oživljanja. Pri takih operacijah te dajo v umetno komo in takrat ne sanjaš. Jaz sem se tistih 19 minut, ko sem bil mrtev, zavedal samega sebe. Kot bi bil v nekakšni praznini. Nobenih čustev ni, povsem si prazen. Zdravnik mi je potrdil, da sem bil 19 minut res mrtev in da sem eden redkih, ki so se vrnili. Zdaj delam stvari, ki so jih mnogi naredili že prej. Želim si 1800-kubični motor in ga bom morda imel naslednje leto. Želim si tudi staro kamnito hišico na morju, zato jo z Janjo intenzivno iščeva.

Se vam zdi, da je bila klinična smrt pomembna izkušnja?

To je pač še en dogodek, o katerem lahko govorim. Ni me spremenil. Po operaciji sem bil trezen še tri mesece, potem pa sem spet stal na odru in tudi malo popil. V dveh letih sem se še dodatno zredil, čeprav mi je zdravnik priporočil hujšanje. Noben kardiolog mi ni prepovedal pitja, saj alkohol redči kri in širi žile, kar je za srčnega bolnika dobro, prepovedali pa so mi fizično delo in tega sem se strogo držal. (smeh) Preslišal sem tisto, da lahko pijem v zmernih količinah, zato sem za šankom pravil, da pijem po navodilih zdravnika. Ko si v tisti fazi, lahko iz vsakega stavka potegneš izgovor, zakaj lahko piješ.

Spogledovanje s smrtjo, nasveti zdravnika in bližjih, nič vas ni premamilo, da bi opustili pitje. Kaj vas torej je?

Življenje je postalo suhoparno in enolično. Isti obrazi, isti lokali, iste natakarice. Ko začneš obiskovati vedno iste lokale, je to znak, da je nekaj narobe. Obenem sva z Janjo začela načrtovati skupno življenje. Neprestano smo imeli zabave pozno v noč, ker sem vedno poskrbel, da nisem pil sam, ona pa je morala zjutraj v službo. Potem mi je omenila, da nikoli prej ni pila toliko kot zdaj, ko je z menoj. In to mi je zadostovalo. Pravico imam uničiti sebe, ne pa tudi drugih! Takoj mi je preklopilo, da to ni dobro, zato sem šel v nekaj dneh k zdravnici in dala mi je napotnico za norišnico. V tem sem videl izziv, da spoznam nekaj novega, delovanje sistema zasvojenosti, hkrati pa se streznim.

Kako je bilo na odvajanju?

Priporočal bi ga tistim, ki se zanj odločijo sami. Če je razlog drugje, v službi ali gre za odločitev sodišča, je brez zveze, saj poznam take, ki so takoj po odpustu zavili v prvi lokal. Tako zdravljenje stane 5200 evrov davkoplačevalskega denarja, zato se moraš za zdravljenje odločiti sam, sicer je to stran vržen denar.

So vam napotki, ki ste jih dobili tam, koristili?

Nekateri so mi, odnos nekaterih ljudi pa ne, zato sem se tudi odločil, da napišem knjigo – iz programa so me vrgli nedolžnega. Obtožili so me, da sem jedel neke tablete, vendar to ni bilo res. Namreč, zasvojen nisem bil samo z alkoholom, ampak sem užival še vse mogoče druge substance, v žile si nisem spustil edino cevosana. (smeh) Predvsem kakšna zdravila sem imel rad. No, na odvajanju so delali naključne teste in mene so testirali dvakrat v enem tednu. Bil sem pozitiven. Ker so uporabljali teste, ki jih lahko kupiš v lekarni in niso natančni, sem zahteval, naj me spustijo na sodno medicino. Tam je bil test negativen, vendar so me kljub temu vrgli iz programa. Šel sem k predstojnici, ki je sicer super ženska, in mi je rekla, da so to naredili po njenih navodilih, ker se bojijo, da bi tudi drugi začeli trditi, da so testi nezanesljivi. Tako kljub temu, da so videli, da sem resnično čist, niso mogli narediti izjeme. Z odgovorom sem bil zadovoljen, ker so mi povedali resnico.

Pred tremi leti ste torej končali zdravljenje. Kako ste se po njem razumeli s prijatelji, ki ste jih imeli pred tem?

Tri dni pred odhodom v norišnico sem se preselil k Janji, stanovanje v Trbovljah pa sem dal v najem. Ko sem prišel ven, sem se srečal z novo okolico, novo družbo in novimi ljudmi, kar sem tudi načrtoval. Vedel sem, da je to nujno.

Ste imeli morda tudi kakšne fizične težave pri odvajanju?

Ne. Mogoče blažje, trajale so tri tedne, videl pa sem zelo hude primere. Psihično pa sem imel težave leto in pol. Začel sem pogrešati staro okolico in staro družbo, vendar je bil tudi to le izgovor. Šel sem jih obiskat in odšel po desetih minutah, ker se nismo imeli kaj pogovarjati. Po letu in pol pa sem imel res krizo, želel sem si nazaj na stara pota. Ne vem, kaj bi bilo, če bi se vrnil v Trbovlje.
Imate zdaj raje sebe in svojo partnerko? Ima lahko nekdo, ki nima rad sebe in mu je vseeno, ali bo umrl ali ne, sploh rad druge ljudi?
Na to je težko odgovoriti. Vedno se imaš vsaj malo rad, tudi če se prepričuješ o nasprotnem. Zdaj imam rad sebe in tudi druge okoli mene, le včasih sem preveč živčen. Kadar sem učim z Janjinim otrokom in ne gre vse po načrtu, se hitro razburim, vendar imam to v naravi. Tudi sam imam že odraslega sina, Domna. Najin odnos se je zdaj spremenil na bolje.

Vam je zameril alkoholizem?

Zdaj se veliko pogovarjava in druživa, k meni pride tudi po nasvet. Prej tega ni bilo. Ko sem odšel, je imel enajst let. Vem, da sem naredil marsikatero napako. Moral je prenašati mojo živčnost, čeprav ni bil nič kriv, ampak je očitno zelo toleranten in mi ni nič zameril. Norišnica je bila dobra vsaj za to, da se je tam začelo novo obdobje mojega življenja, če že za kaj drugega ne. Svojim otrokom dajemo zgled in morda je bil tudi to razlog, da sem se odločil za zdravljenje. Začelo me je motiti, da njegovi prijatelji hodijo k meni in se skupaj zabavamo, čeprav bi jim bil lahko oče. Najprej se mi je zdelo zabavno, potem pa mi ni bilo več všeč. Danes igra Domnov prijatelj pri Drinkersih bobne, vendar je ta odnos drugačen, ker novi bobnar nič ne pije. Nekatere stvari so dobre, če pa bi me vprašali, kdaj je bilo bolje – prej ali zdaj – še ne vem. Prej mi ni bilo slabo, slabo je bilo za moje zdravje.

Izjemno priljubljeni ste pri motoristih, pa niti motorja nimate trenutno.

Veliko smo igrali na motorističnih shodih, ker smo prijateljevali s Satan`s Brothers iz Trbovelj. Bil sem tudi motorist, saj so bili to ljudje iz mojega okolja. Nekaj časa sem bil v moto klubu, vendar mi ni bila všeč klubska hierarhija. Motor si še vedno želim, v klub pa ne bom šel. Ko imaš motor, imaš nekaj svojega in lahko greš, kamor si želiš.

Kdaj bo končan vaš roman o zdravljenju?

Knjiga je gotova, čaka me še za nekaj ur popravkov, potem pa moram najti založnika. Opisoval sem razloge za odhod v norišnico, povod za knjigo pa je krivica, ki so mi jo naredili. Bila je prva, ki sem se je zavedel. Prejšnje me niso prizadele, ker sem bil tako poln različnih substanc. Zame so bili tisti trije meseci pred krivico zelo pomembni – ni se tako preprosto odpovedati svoji razvadi.