Zabava

Aleš Klinar o najbolj boleči zgodbi

Vito Tofaj
9. 11. 2013, 16.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Aleš Klinar, ki se je pred dnevi srečal z Abrahamom, se v teh dneh sprehaja po svojih lepih trenutkov. A žal je bilo tudi nekaj žalostnih. Ena zgodba se ga je še posebej dotaknila!

Vito Tofaj

Naj pobrskamo po spominu: leta 1963 je umrl John F. Kennedy, posneli so film Srečno, Kekec, slovenska pesem leta je bila slovita Kekčeva pesem. Pisatelj znanstvenofantastičnih romanov Stanislaw Lem je napisal Nepremagljivo, naslov svetovnega prvaka v formuli 1 je osvojil Britanec Jim Clark, v ZDA je nastal program Mercury s prvo človeško vesoljsko odpravo. Vse omenjeno je tudi del življenja enega najustvarjalnejših avtorjev slovenske glasbe, Aleša Klinarja - Klinčija, ki se je – imate prav – rodil leta 1963. Med študijem prava se je zdela njegova kariera glasbenika znanstvena fantastika, ampak Aleš je nepremagljiv: vse življenje ustvarja uspešnice za skupine (in pevke) ter ostaja v sedežu zmagovalnega avta formule 1 slovenske glasbe. Ob častitljivi okrogli obletnici 21. novembra pripravlja koncert z gosti Samo milijon nas je v ljubljanski Cvetličarni, izdal pa je tudi ploščo 63 Special.

Za mnoge ste formula 1 med slovenskimi avtorji.

O, lepo. Sem bolj formula 3. Ah, da le nisem v boksih, na menjavi gum in olja.

Dovolite, da vam čestitam. Za vse. Toda, kaj pa vi? Menite, da si čestitke zaslužite?

Hm, da, zaslužim si jih. Veliko sem delal in naredil v glasbi, za seboj imam precej dobrih stvari. Ker pa sem veliko delal, sem naredil tudi nekaj napak, kar je človeško. Če potegnem črto, kot bi rekel Slavko Ivančič, sem do sem, do prve petdesetice, dobro »prigural«. In sprejemam čestitke.

Na kaj ste najponosnejši?

Morda na svojo trmoglavost, saj sem ves čas čutil, da bo v mojem življenju glavna glasba. Na odločitev, da bom popolnoma spremenil življenje! Hodil sem na pravno fakulteto, vendar sem v drugem letniku spoznal, da življenje pravnika ni zame. In tako sem nekega dne prišel domov in povedal, da ne bom več hodil na faks, ampak bom postal poklicni glasbenik. Šok je bil velik, ko pa so videli, da mislim resno, so odločitev sprejeli in me podprli. Vprašanje d česa boš živel pa je ostalo. In tega takrat res nisem vedel! Ampak zadeva je bila močnejša od mene in čutil sem, da bom zvozil.

Če bi moral brskati po »temni strani zgodovine«: kateri žalosten dogodek vas je zaznamoval?

»Dark side of the moon«, a? Najbolj me je prizadela Šerbijina bolezen. Toliko smo bili skupaj, tako dobro smo se imeli, toliko je bilo pozitivnega, dobrega ... Zdaj pač je, kar je, in to moram sprejeti, po drugi strani pa se spominjam lepih časov. Vseh tistih milijon dobrih trenutkov iz preteklosti odtehta za sedanjost.

Več vas čaka v najnovejših Obrazih ...