Šport

Aleš Pipan :Skuhati znam za prste obliznit

Tamara Pocak/M.J.
11. 2. 2014, 16.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Po uspešnih izkušnjah na Poljskem in v Makedoniji se je štajerski strateg usedel na klop ljubljanske Olimpije in si kljub napornemu urniku tekmovanj med slovenskim pokalom vendarle vzel nekaj časa tudi za bralce našega in vašega športnega časopisa.

Grega Wernig

Čeprav svoje zasebno življenje velikokrat raje zadrži zase, nam je zaupal nekaj zanimivosti iz svojega otroštva, spregovoril je tudi o svoji igralski karieri, ki jo je moral (pre)hitro zaključiti, in o tem, kakšen je Aleš Pipan, ko je tekme konec in se ugasnejo vse luči.

»Prva leta otroštva sem preživel v Mariboru, v Celje pa smo se preselili, ko sem bil star deset let, saj sta starša tam dobila službo. Od takrat lahko zase rečem, da sem Celjan. Otroštvo je bilo izredno lepo, glavno vlogo pa je imela žoga. Na začetku sicer še ne košarkarska, temveč nogometna, v Mariboru sem začel igrati tudi tenis, ki sem ga igral do štirinajstega leta, bil sem tudi pionirski prvak Slovenije,« nam je izkušen trener že na začetku pogovora ob kavi v njegovem drugem domu, Stožicah, zaupal nekaj zanimivosti. Čeprav mu je bil tenis izredno zanimiv in ga je vedno z največjim veseljem igral, je na koncu vendarle presedlal na košarko. Zakaj? Kot nam je povedal, je zmagala želja po druženju s prijatelji in kolektivni igri, kljub temu pa tenis še vedno rad igra, ko mu to dopuščajo čas in priložnosti, je pa teh, kot pravi sam, vedno manj. S športom sta se ukvarjala mama in oče, zato ni nič čudnega, da je hitro tudi sam poprijel za žogo. »Oče je bil odbojkar, in to zelo uspešen, igral je v prvi ligi za ravenski Fužinar, mama pa se je ukvarjala z atletiko,« nam je zaupal Aleš, ki ga očetov šport ni nikoli premamil do te mere, da bi se podal po njegovi poti, preveč je bil že vpet v košarko, ki jo je vzljubil od prvega trenutka. Eden od najlepših in nedvomno najbolj nepozabnih trenutkov v njegovem otroštvu se je zgodil pri njegovih štirih letih, ko je družina Pipan dobila najmlajšo članico družine, Aleš pa majhno sestrico. »Mislim, da sem bil dober brat, seveda je bilo tako kot v vseh odnosih tudi med nama nekaj prepirov, toda mislim, da sva se dobro razumela,« je dodal naš sogovornik.

Poleti grem izredno rad na morje. Vzamem si tri tedne dopusta, zato da se odklopim, odpočijem in si napolnim baterije za novo sezono. Takrat si zelo rad privoščim kakšno dobro ribo.

Niti sekunde pri miru

Z veseljem in nekaj nostalgije je obudil spomine na navihane otroške dni, v katerih se je nabralo za ves večer pripovedovanja anekdot. »S prijatelji smo skoraj ves čas, ki smo ga imeli po šoli, preživeli na dvorišču, nekje v okolici doma, in se večinoma ukvarjali s športom. To nas je najbolj zanimalo, seveda pa se je našel čas tudi za kakšne norčije,« je priznal izkušen trener, ki je od malih nog dihal s športom in za šport: »Obiskoval in spremljal sem skoraj vse športe, od nogometa, košarke, odbojke, kolikor je bilo v tistih časih mogoče, sem vse skupaj spremljal tudi prek televizijskih zaslonov.« Tako kot je energičen ob robu igrišča med vodenjem tekem ne glede na nasprotnika ali rezultat, je bil energičen že od malih nog: »Vedno sem bil živahen. Vse skupaj se je začelo že v vrtcu, sekundo nisem mogel biti pri miru niti v osnovni šoli,« je razlagal Aleš, ki je osnovno šolo začel obiskovati v Mariboru, v četrtem razredu so se z družino preselili v Celje, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. »Kaj naj rečem? Šola in vse šolske obveznosti so bile pač obvezne (smeh). Šport pa je bil že takrat na prvem mestu. Tudi na menjavo okolja sem se dokaj hitro privadil in si našel nove prijatelje,« je povedal naš sogovornik in na vprašanje, kateri predmeti so ga najbolj zanimali, odgovoril: »V bistvu vse. Pri vsakem predmetu sem rad poslušal in snov zajemal z veliko žlico. Mogoče sem imel še najmanj rad matematiko in fiziko.« Seveda je bila ob šoli na prvem mestu košarka, ki jo je takrat že treniral. »Mislim, da je bilo v tistih časih lažje usklajevati treninge in šolske obveznosti, saj nismo imeli toliko dopolnilnih dejavnosti, kot jih imajo otroci zdaj. Spomnim se, da sem takoj po prihodu domov naredil domačo nalogo, nato pa smo bili celotno popoldne prosti.«

To ne more biti res

Ne le da je osvojil pionirski naslov v tenisu, naš sogovornik je z nadarjeno generacijo, ki jo je takrat imela ekipa Celja, postal tudi pionirski prvak v košarki. »Sicer je bila košarka na naši osnovni šoli že od nekdaj zelo razvita, vse skupaj pa je svoj vrhunec doseglo po svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1970. Takrat se je vse začelo vrteti okrog tega športa. Star sem bil enajst let, dogodka pa se spomnim, kot bi se dogajal danes. Uživali smo pred malimi ekrani, spomnim se zlate generacije na čelu s kapetanom Ivom Daneuom,« je z velikim zanosom razlagal naš sogovornik. Takrat se je povečala tudi njegova ljubezen do košarke, ki so jo s prijatelji potem še pogosteje igrali med bloki in si predstavljali, da so eni od zvezdnikov svetovnega prvenstva.

Našega sogovornika je profesionalna košarkarska pot prek Celja vodila do Olimpije, za katero je zaigral takoj po končani srednji šoli, še eno sezono je nato preživel pri domačem klubu, potem pa je svojo srečo spet preizkusil v prestolnici. A tri kroge pred zaključkom se je tako zelo poškodoval, da zanj ni bila končana le sezona, temveč tudi profesionalna kariera. »Kljub napovedim, da nikoli več ne bom mogel igrati košarke, sem še dvanajst let vztrajal v drugi jugoslovanski ligi, ki je bila takrat zelo močna. Seveda pa mi je bilo težko. Star sem bil enaindvajset let, in ko so mi na zdravniški postelji rekli, da moram končati vrhunsko športno udejstvovanje, sem se zamislil. Mislil sem, da to ne more biti res. Vse moči sem usmeril v to, da se vrnem na parket, in delno mi je to tudi uspelo,« nam je zaupal Aleš, ki se je vpisal na in tudi dokončal študij ekonomije. A vendarle je bila košarka tista, ki ga je privlačila, odločitev, da se povsem posveti trenerskemu delu, je prišla čez noč, ko je med delom v Mariboru spoznal, da ne more sedeti na dveh stolčkih hkrati. In tako se je začela njegova trenerska pot, ki jo opravlja že enaindvajseto leto zapored.

Ob igrišču sem agresiven, želim zmagati, ko pa se vse konča, se spremenim. Postanem umirjen, lahko pa rečem, da me porazi zelo bolijo, čeprav z leti postaneš bolj imun. Sicer pa lahko rečem, da sem v svoji družbi nasmejan, pravi 'zafrkant'.

Sin raje v pravniške vode

Pot ga je med drugim v vseh teh letih ponesla tudi v tujino, natančneje na Poljsko in v Makedonijo. »Trenerju je težko preživeti čez mejo, saj je vedno prvi na udaru, prvi v vrsti za krivdo za poraze. Kljub temu pa je bila moja izkušnja s tujino pozitivna, lahko rečem, da sem si razširil obzorja. Na Poljskem sem preživel dve res lepi leti, prav tako tudi v Zadru, lansko leto pa sem uspel tudi v Makedoniji, kjer sem z MZT Skopjem osvojil prvenstvo in pokal, uspešno pa smo z igralci nastopali tudi v ligi ABA,« je povedal trener, ki je letos prevzel vodenje Uniona Olimpije. O življenju izven meja Slovenije pa je povedal: »Poljska je velika dežela in življenje v velikih mestih je podobno standardu večine evropskih držav in tudi Slovenije. Poljščino sem pred prihodom že nekaj razumel, tudi malo sem se sporazumeval. Ko sem bil tam, pa sem jezik hitro osvojil. Če bi bil tam še kakšno leto ali dve, bi lahko že pisal. O navadah in kulturi pri Poljakih pa ne bi znal prav veliko povedati, saj sem se večinoma družil s športniki,« je razkril Aleš, ki mu sicer prilagajanje na novo okolje ni nikoli povzročalo težav.

Čas v tujini je preživljal sam, saj je, kot pravi, trenersko delo tako, da imaš vedno pripravljene kovčke. Po drugi strani ima njegova soproga dobro službo. »Ne moremo si privoščiti, da bi ona na primer pustila službo in bi bili odvisni le od mojega dela, zaenkrat je tveganje še preveliko,« pravi Aleš, sicer ponosni oče osemindvajsetletnega Žige. »V otroštvu se je tudi on ukvarjal s športom, vendar se je podal v akademske vode, izbral je namreč študij prava. Tudi meni kot očetu ni žal, da se ni odločil za športno pot, vem namreč, da je to krvav poklic,« je priznal štajerski strateg, ki pa je dodal, da bi sin imel njegovo maksimalno podporo tudi, če bi se odločil za karkoli drugega. Poudaril je namreč, da je tudi njemu podpora družine največ pomenila, brez nje vsi uspehi ne bi pomenili toliko oziroma ne bi pomenili nič. »Kljub vsemu, kar sem osvojil, upam, da je to šele začetek in da moja najboljša trenerska leta še prihajajo.«

Star sem bil enaindvajset let, in ko so mi na zdravniški postelji rekli, da moram končati vrhunsko športno udejstvovanje, sem se zamislil. Mislil sem, da to ne more biti res.

Od knjige do kina

Čeprav trenerja Olimpije ob parketu poznamo kot izjemno energičnega, je v družbi domačih sproščen in nasmejan. »Ob igrišču sem agresiven, želim zmagati, ko pa se vse konča, se spremenim. Postanem umirjen, lahko pa povem, da me porazi zelo bolijo, čeprav z leti postaneš bolj imun. Sicer pa lahko rečem, da sem v svoji družbi nasmejan, pravi 'zafrkant'.«

In kako trener Olimpije preživlja svoj prosti čas? »Ko imam čas, rad preberem kakšno knjigo, pogledam film, se odpravim v kino ali v naravo. Poleti grem izredno rad na morje. Vzamem si tri tedne dopusta, zato da se odklopim, odpočijem in si napolnim baterije za novo sezono. Takrat si zelo rad privoščim kakšno dobro ribo. Toliko časa sem bil zdoma, da sem se naučil tudi kaj skuhati. Dobrega za prste obliznit (smeh).«