Nemčija bo letos poleti gostila evropsko prvenstvo v nogometu, ki se ga bo na veselje številnih slovenskih navijačev udeležila tudi slovenska reprezentanca. Tekme, na katere bo romalo na tisoče Slovenk in Slovencev, se bodo igrale v Stuttgartu, Münchnu in Kölnu. Če se nam uspe uvrstiti v izločilne boje, se bo nogometna karavana selila še v druga mesta, ob morebitnem čudežu celo do prizorišča finalnega obračuna na olimpijskem stadionu v Berlinu.
Pozabili na sporočilo miru
Mesta, kjer se bodo odvijale tekme, so trenutno na vrhuncu priprav. Stadioni se prilagajajo zahtevam Uefe, lokalne oblasti prenavljajo turistične znamenitosti, pripravljajo se programi, ki bodo zagotovili, da turistom oziroma navijačem tudi med tekmami ne bo dolgčas. Kot smo lahko spoznali ob nedavnem obisku Nemčije, ki ga je za novinarje organizirala Nemška turistična organizacija, bo imelo sporočilo, ki ga prinaša eno največjih športnih tekmovanj na svetu, globlji pomen. Letos namreč obeležujemo tudi 35. obletnico padca Berlinskega zidu in s tem začetek konca dveh Nemčij. Glede na trenutno globalno politično situacijo, vojno v Ukrajini ter nasilni konflikt med Izraelom in Palestino, je zagotovo pravi čas, da se tako Evropo kot preostali del sveta opomni na ne tako davno zgodovino.
Nemški narod je zaradi druge svetovne vojne štiri desetletja preživel razdeljen na dva dela, in čeprav od padca zidu mineva 35 let, so spomini na preteklost v Nemčiji še zelo živi. V dogodkih, ki so pripeljali do ponovne združitve zahodne in vzhodne Nemčije, sta posebno vlogo igrali mesti Leipzig in Berlin. Leipzig, v katerem svoj nogometni kruh služi eden največjih slovenskih nogometnih biserov, Benjamin Šeško, je med najhitreje rastočimi nemškimi mesti. Od združitve dalje se je populacija mesta povečala z manj kot 500.000 na 650.000, kolikor naj bi jih šteli danes. Kot smo lahko izvedeli od prebivalcev mesta ob nedavnem obisku, je bilo mesto v vojni dodobra porušeno, kar je ostalo, je zaradi nevzdrževanja in pomanjkanja vlaganj propadlo v času ruske nadvlade in komunizma. Nekoč cvetoče trgovsko mesto, katerega razvoj je diktiral strateški položaj ob dveh zgodovinskih trgovskih poteh (Via Regia in Via Imperia) in v katerem so živeli in ustvarjali pisatelj Wolfgang Goethe, skladatelji Johan Sebastian Bach, Richard Wagner, Felix Mendelssohn Bartholdy in Robert Schumann ter eden najbolj znanih svetovnih filozofov, Friedrich Nietzsche, je bilo po padcu železne zavese praktično opustošeno.
Danes kaže popolnoma drugačno podobo, spet prevzema svojo vlogo med pomembnejšimi trgovskimi vozlišči, ob mestu se je razvil eden največjih logističnih centrov, zaživela je avtomobilska industrija, vrnili so se sejmi, kulturni in umetniški dogodki. Mesto cveti, stavbe, ki so preživele temno obdobje, so obnovljene, veliko porušenih so zgradili ponovno in mestu skupaj z novonastalimi zgradbami dajejo podobo sodobne metropole. Prebivalci Leipziga obiskovalcem s ponosom razlagajo o molitvah za svobodo, ki so se leta 1982 začele v cerkvi sv. Nikolaja v središču mesta. Molitve so potekale vsak ponedeljek, vrhunec pa dosegle, ko se je 9. oktobra 1989 v cerkvi zbralo kar 7000 ljudi, na ulicah Leipziga pa po nekaterih ocenah celo 100.000 ljudi. »Brez 9. oktobra v Leipzigu ne bi bilo 9. novembra v Berlinu,« trdijo zgodovinarji. Bistvo protestov je bilo, da so potekali mirno in da med njimi ni bilo žrtev. Kot nam je ob obisku povedal eden od udeležencev, je bilo prvotno sporočilo: "Pustite nam oditi." A z leti in naraščanjem števila udeležencev ter prihajajočimi spremembami se je geslo ponedeljkovih molitev spremenilo v: "Ostali bomo tu!"
Mali Berlin
Kako absurdni so bili časi razdeljene Nemčije, priča zgodba vasice Mödlareuth. Idilični zaselek, po sredini katerega teče potok Tannbach, je bil razdeljen med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Najprej zgolj s simbolično mejo, ki je postala bodeča žica, nato ograja, potem zid, nato več metrov širok obmejni pas z dvema zidovoma, ograjo in minskim poljem. Meja med Vzhodno in Zahodno Nemčijo je imela v svoji končni obliki več metrov širok varnostni pas, zavarovana je bila z minami, stražili so jo oboroženi vojaki in psi. Poskusi prebegov so bili redki, večinoma so se končali tragično. Ljudje, tudi sorodniki, ki so se znašli vsak na svoji strani meje, niso smeli imeti stikov. Tisti, ki so v Mödlareuthu živeli oziroma še živijo, v ponazoritev tega, kako absurdno je bilo stanje, pripovedujejo anekdoto o raci, ki je od kmeta z vzhodne strani preletela h kmetu na zahodno stran. Ko jo je ujel, je "zahodnjak" čez zid kolegu zavpil: "Imam tvojo raco. Kaj naj naredim z njo?" Nazaj pa naj bi, po daljšem obdobju mučne tišine, prišel le zelo kratek odgovor: "Zakolji!"
Berlin – simbol hladne vojne
Berlin je mesto, ki nosi vso simboliko vzpona nacizma, njegovega propada in nato delitve tako Nemčije kot mesta samega. Olimpijski stadion, na katerem bo letos finale evropskega nogometnega prvenstva, je bil leta 1936 zgrajen z namenom poveličevanja Nemčije in nacizma. Čeprav so po vojni tribuno, s katere je svoje sledilce z gromoglasnimi govori nagovarjal voditelj Adolf Hitler, porušili, je njegova senca na tem impozantnem objektu še vedno prisotna. Vodič vam bo ob ogledu tako pojasnil, kje je Hitler stal, kje se je z avtom pripeljal na stadion, kje je sedel in po katerem stopnišču se je vzpel do svoje lože. Današnji objekt je sicer popolnoma prenovljen in omogoča izvedbe največjih športnih in kulturnih dogodkov, od nogometa, atletike do koncertov svetovnih megazvezd.
Nedaleč od stadiona je še en opomnik na čase, katerih vrnitve si ne želi nihče. Teufelsberg, ali hudičev hrib, je najvišja točka na območju Berlina. A je pred 60 leti še ni bilo. Na tem mestu so nacisti želeli zgraditi vojaško šolo, ki pa je niso nikoli dokončali. Po koncu vojne, ko se je pričelo čiščenje ruševin mesta, so se zavezniki odločili šolo zasuti z materialom iz podrtih stavb. A tega je bilo toliko, da je na mestu kadetnice zrasel 80 metrov visok grič. Američani so kmalu ugotovili, da bi bil odlična točka za prisluškovanje, in na njem je zrasla vojaška baza, Berlinčanom pa so iz ruševin, ki so ostale, naredili še en hrib, ki je služil kot rekreativni park za sprehode, smučanje in sankanje. Kar 800 ljudi je v času hladne vojne na Teufelsbergu prisluškovalo pogovorom na drugi strani zidu in jih zapisovalo na papir. Količine papirja, ki so jih porabili, so bile tako velike, da so imeli v prostorih ogromen mlin za uničevanje zapisanih podatkov. Urbana legenda pravi, da so razrezani odpadni papir prodajali v Vzhodno Nemčijo v zameno za vojaška oblačila. Zgodb o tem, da je bilo sodelovanja med zahodnim in vzhodnim Berlinom kar nekaj, je mnogo. Slišali smo jih tudi v Muzeju zidu, ki ga je leta 2016 v eni od obmejnih postojank na nabrežju reke Spree ustanovil Slovenec Jaka Bizilj. Tako je na delo bodisi v eno bodisi v drugo stran vsak dan hodilo več deset tisoč Berlinčanov in Berlinčank, med ločenima deloma mesta je bilo tudi nekaj trgovine, življenje pa polno zakulisnih miselnih iger. Kot je povedal naš vodič, zid oziroma življenje v tistih časih včasih celo pogreša. Ni treba poudariti, da je živel na zahodni strani. A če nekaj nostalgije vzbujajo vohunske zgodbe v stilu Jamesa Bonda, o krutosti in nesmiselnosti delitve priča zgodba deklice, ki je padla v reko Spree, a je zaradi strogega režima na meji, ki je potekala po reki, nihče ni upal oziroma smel rešiti.
Simbol delitve mesta, Berlinski zid oziroma njegov ostanek, je danes bolj ali manj posvečen umetnosti. Na eni strani najdemo dela priznanih umetnikov, drugo stran so si prisvojili ulični umetniki za grafite. Umetnine na zidu danes privlačijo reke turistov z vsega sveta, tako kot Reichstag, Brandenburška vrata, antenski stolp na znamenitem Aleksanderplatzu in ostale znamenitosti. A občutek je, kot da ljudi, ki obiskujejo to velemesto, polpretekla zgodovina zanima vedno manj, vse več pa si želijo kulture, umetniških razstav, predvsem pa zabave, ki je tu nikoli ne zmanjka. Morda bo prav 35. obletnica padca Berlinskega zidu, skupaj z največjim športnim dogodkom leta 2024, priložnost, da se človeštvo spomni obžalovanja vrednih dogodkov in poskrbi, da se nikoli ne ponovijo.
