Medtem ko so podjetja, ki ponujajo križarjenje ob izbruhu novega koronavirusa zagotovila čim hitrešje izkrcanje za njihove turiste, je njihove zaposlene doletela povsem drugačna, mnogo bolj grozljiva usoda, je v izčrpnem raziskovalnem delu ugotovila ameriška tiskovna agencija Bloomberg. Zaprti v tesne prostore in večinoma odrezani od sveta so padli v globoke depresije in si celo vzeli življenja.
28-letni Jozsef končal obešen na vratih
Jozsef Szaller, sicer državljan Madžarske, je bil eden izmed uslužbencev ladje za križarjenje Breeze podjetja Carnival. Ta je ostala ujeta sredi morja, potem ko je svet zajela pandemija novega koronavirusa. Uprava podjetja, ki je zagotovila hitro izkrcanje za turistične potnike, je osebje ladje zadržala na krovu, saj je bil postopek za repatriacijo zaposlenih, ki prihajajo s celega sveta, zanje pač preveč zapleten.
Jozsef je, tako kot njegovi sodelavci, cele dneve prebil v majhni ladijski sobici. Na krov se je lahko odpravil enkrat dnevno, za uro ali dve, ko je bil čas za kosilo. Takrat so se vsi zaposleni postavili v dolgo vrsto, kjer so med sabo držali varnostno razdaljo, in tudi do pol ure čakali na obrok. Čez nekaj časa je 28-letnik prenehal hoditi na kosila. V edini še odprti trafiki si je raje kupil manjšo stekleničko vodke in škatlo cigaret ter se odpravil v samoti kaditi na krov.
Njegovi sodelavci zato več dni niso opazili, da Jozsef ni prišel iz svoje kabine. Na to so postali pozorni šele, ko je 9. maja umanjkal pri rutinskem odvzemu brisa za test na covid-19. Odšli so ponj. Potrkali so na vrata njegove sobice in ko ni odgovoril so jih odprli. Tam je visel s kljuke na vratih, z modrimi okončinami in zabuhlo glavo, obešen na svoj pas za hlače.
Jozsef ni edina žrtev nečloveškega ravnanja z zaposlenimi na ladjah za križarjenje. Po poročanju Bloomberga je med pandemijo samomor storilo vsaj šest zaposlenih na teh turističnih ladjah. Več tednov so namreč bili zaprti v majhnih sobicah, v katere je komaj mogoče postaviti posteljo, manjšo mizo in mini hladilnik, vodstva pa jim kljub večkratnim pozivom niso povedala, kdaj bodo ladjo lahko zapustili.
Pandemija je že tako negativno vplivala na ljudi. Pri ameriškem Centru za nadzor nad boleznimi so denimo ugotovili, da je kar 11 odstotkov prebivalcev med prvim valom resno razmišljalo o samomoru, kar je več kot 6 odstotnih točk več kot ponavadi. Biti ujet sredi morja je občutek brezizhodnosti očitno le še povečal.
Bitka za truplo razkrila mračne skrivnosti križarskih podjetij
A grozljivka se ni končala s samomorom. Tisoče kilometrov stran, v domači Budimpešti, sta Jozsefova starša Vilmos in Ildiko nestrpno pričakovala vrnitev njunega sina. A njegovega klica nista dobila. Ko sta končno dobila zvezo s križarskim podjetjem, so jima tam hladno povedali, da so njunega sina našli mrtvega. "Vprašal sem jih, kje so našli truplo," se spomnija oče Vilmos. "Rekli so, da v sobi. - Kje v sobi? Na postelji? - Ne, ne na postelji. - V kopalnici? - Ne, ne v kopalnici. - Na tleh? - In končno so priznali, ja na tleh." Staršema nikoli niso povedali, da je njun sin storil samomor, a na tej točki jima je bilo jasno.
Kmalu za tem podjetja Carnival nista več dobila na telefon in začela sta dolgo bitko za vrnitev trupla njunega sina, ki je razkrila zapleteno mrežo korporativnih struktur, vzpostavljenih, da bi si podjetje zmanjšalo plačilo davkov. Starša pokojnika sta sicer šla v odškodninsko tožbo, a po njunih besedah jima zdaj gre le še za resnico.
Vse žrtve morskih zaporov
Jozsef pa ni bil edini umrli, niti edini, ki je utrpel hudo stisko na krovu "ladje duhov", kot so svoj zapor poimenovali mnogi zaposleni. Kot razkrivajo intervjuji, ki so jih novinarji Bloomberga opravili z njimi, jim operaterij ladij niso nudili potrebne zaščite, kljub temu, da so njihovim družinam nenehno zatrjevali, da je za zaposlene dobro poskrbljeno. A razmere so bile hude že celo pred nastopom pandemije. Zaposleni so delali od osem do deset ur dnevno, vsak dan v tednu. Zaslužili pa so med 500 in 1600 evrov mesečno.
Po pojavu pandemije pa je bila vrnitev zaposlenih, ki prihajajo z mnogih držav sveta, ob zapiranju državnih meja, za križarska podjetja prezapletena, da bi se jim s tem ljubilo ukvarjati. Mnogi so tako bili sredi morja ujeti od marca, vsak teden pa so dobili zagotovilo, da se bodo lahko kmalu izkrcali. Ta dan za nekatere ni prišel vse do oktobra, peščica pa ni več nikoli živa stopila na kopno.
29. aprila je tako poljski inženir na ladji Jewel skočil v morje. 10. maja, le dan po Jozsefovi smrti, je enako storila ukrajinska natakarica na ladji Regal Princess. Isti dan so na ladji Mariner of the Seas našli truplo kitajskega delavca, podjetje Royal Carribean trdi, da je umrl naravne smrti, njegovi sodelavci trdijo, da je šlo za samomor. Naslednji je bil kuhar s Filipinov, ki so ga mrtvega našli v njegovi sobi na ladji AIDAblu, štiri dni kasneje je na ladji Scarlet Lady samomor storil še en Filipinec. Junija je mlada natakarica, prav tako s Filipinov, svoje življenje končala obešena na ladijski ograji.
