Teroristični napadi

Mladi brez prihodnosti - lahka tarča pridigarjev

Simona Iskra/Zarja
1. 4. 2017, 12.17
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Včasih smo potovanje čez mejo načrtovali z vznemirjenim pričakovanjem in komaj čakali, da pride trenutek, ko zaloputnemo poln prtljažnik ali zapnemo pas na letalskem sedežu. Zdaj ima marsikdo ob veselju tudi pomisleke.

Profimedia

Bo na letališču počilo? Se lahko obisk prireditve ali sprehod po starih mestnih ulicah katere od prestolnic konča tragično? Bo na vlak, podzemni vlak ali avtobus vstopil norec z mačeto? Grozote terorizma, ki si jih včasih niti predstavljati nismo mogli, so žal postale evropska stalnica, takšni strahovi pa so upravičeni. In še bolj bodo, opozarja Europol v svojem poročilu, v katerem napoveduje, da bo IS po Evropi še več novačila in še bolj napadala.

Čim bolj Islamska država izgublja še zadnja ozemlja in moč na Bližnjem vzhodu, tem bolj se ji mudi dokazovati, da je še vedno sila, na katero je treba računati. In če je napade na tujce včasih omejevala na turiste v muslimanskih državah (npr. v Tuniziji in Egiptu), zadnja leta svoj teror seli v srce Evrope. Islamska država je ena redkih terorističnih organizacij, ki svoje udarce usmerjajo posebej v zahodni svet. Prvi znani uradni »klic« k ubijanju »nevernikov« je nagovor Mohameda Al Adnanija, predstavnika in enega od vrhovnih vodij Islamske države, ubitega avgusta lani v Alepu. Leta 2014 je v posnetku pozval »vojščake« Islamske države, naj »nevernike« ubijejo na vse mogoče načine. »Razbijte mu glavo s kamnom, zakoljite ga z nožem, zapeljite vanj z avtom, vrzite ga z visokega mesta, zadavite ga ali zastrupite!« V govoru maja lani je znova še posebej poudaril, naj imajo civilne žrtve prednost. Novembrska izdaja glasila Islamske države Rumijah pa navaja napad v Nici kot vzor: »Čeprav je vozilo tako vsakdanja stvar, le redki dojamejo, kako smrtonosno in učinkovito je lahko; koliko smrtnih žrtev lahko zasejemo z njim, če dobro načrtujemo.«

Ta »navodila« so žal vse preveč dobro slišana in upoštevana, kot razkrivajo masakri zadnjih dveh let. Poleg tega je število džihadističnih napadov s štirih leta 2014 naraslo na 17 v letu 2015, število aretacij zaradi džihadističnih dejavnosti pa s 395 v letu 2014 na 667 v letu 2015. Dodatno skrb vzbujajo pričakovanja Europola, da bo Islamska država v Evropo prenesla vse svoje metode napadov in da lahko pričakujemo samomorilske napade, avtomobile bombe, ugrabitve in izsiljevanja. Zanimalo nas je, ali Europol pričakuje naključne ugrabitve ali pa bodo tarče predvsem vplivni ali premožni. Tine Hollevoet, tiskovna predstavnica Europola, odgovarja, da nihče ne bo varen pred njimi. Morda je ugrabitev pomembneža odmevnejša, a učinek zastraševanja je še večji, če je žrtev lahko kdor koli.

Od ničle do junaka

Evropski džihadisti še zdaleč niso nujno vodeni iz Sirije. Pravzaprav jih je do zdaj večina delovala na svojo roko, ideje Islamske države so jim bile bolj navdih kot načrt. Europol njihov psihološki profil opiše takole: »Večinoma so mladi moški s kriminalno preteklostjo, ki so ali pa se vsaj počutijo diskriminirane, ponižane in potisnjene na rob družbe. Nekateri imajo tudi težave z duševnimi motnjami.«

Običajno niso posebno verni, ne poznajo dobro Korana in ne obiskujejo nujno mošej. Radikalizirajo se na hitro, pogosto v iskanju smisla in občutka pripadnosti. Veliko se jih radikalizira samih, na spletu, nekateri pa padejo v roke ekstremistom, ki novačijo po Evropi. Ti ljudje želijo narediti nekaj pomembnega, nekaj, kar jih bo iz ničle spremenilo v junaka. Prepričani so, da bodo s pomorom ljudi v imenu boga dosegli prav to. Ker od ideje do izvedbe vse načrtujejo sami, jih je izredno težko vnaprej izslediti in preprečiti napad, še posebno ker za tragedijo epskih razsežnosti potrebujejo samo npr. tovornjak in fanatično odločenost. »Skorajda nemogoče je preprečiti takšne napade, « priznava Tine Hollevoet. »Največ, kar lahko država naredi, je, da čim bolje zavaruje množične shode. A tveganje bo vedno prisotno.«

Islamska država pospešeno novači

V Evropi so muslimani, najsi bodo državljani ali priseljenci, že dolgo potisnjeni na obrobje družbe. Posebno nezadovoljni so mladi, ki vidijo, kako malo možnosti za uspeh so imeli njihovi starši in kako brez prihodnosti so tudi sami. Porast nestrpnosti in vzpon politične struje, ki stanje zlorablja za podpihovanje sovraštva, pa še prilivata olja na ogenj tega nezadovoljstva. Ekstremisti imajo tako na voljo čedalje večjo množico, v kateri lahko novačijo nove »borce«. Stotisoči beguncev, ki so se znašli ujeti v nemogočih razmerah, so v tem pogledu še posebno ranljiva skupina, opozarja Europol in dodaja, da bodo ti še posebej tarča Islamske države. Poročilo navaja tudi – sicer nepotrjeno – informacijo, da naj bi nemške oblasti do aprila lani zaznale že vsaj 300 poskusov novačenja med begunci. Na spisku držav, v katerih so zaznali poskuse novačenja, je tudi Slovenija.

Širši Balkan je že od 90. let prejšnjega stoletja lovišče za ekstremiste tako na osnovi narodnosti in političnega prepričanja kot religije in finančnega nadomestila. Sarajevski časopis Dnevni avaz je poročal, da naj bi prostovoljci dobili približno 15.000 evrov za odhod v Sirijo, z njimi pa naj bi na bojišča odhajale tudi njihove žene, praviloma mlade in brez izobrazbe, ki so svoje može spoznale na spletu. Evropejcev, ki se bojujejo na strani skrajnežev, naj bi bilo po ocenah do zdaj že vsaj nekaj tisoč. S porazom Islamske države postajajo čedalje večja grožnja za matične države, saj se bodo vračali domov. Evropa tudi zato poostruje nadzor na svojih mejah, a vseh zagotovo ne bodo odkrili. Z džihadisti se vračajo tudi njihove žene in otroci, ki so bili leta dolgo izpostavljeni ekstremistični indoktrinaciji in so živeli v surovem vojnem okolju. Borcem samim bi, če jih ujamejo, seveda sodili za terorizem, kaj storiti z njihovimi družinami, pa je še vprašanje brez odgovora.

Sodelovanje z muslimansko skupnostjo je nujno

Mediaspeed
Nevzet Porić

V strahu pred terorističnimi napadi se članice EU pospešeno spreminjajo v policijske države, v katerih bomo ljudje nadzorovani na vsakem koraku. Vprašanje pa je, ali bomo zato kaj bolj varni. Morda bo le lažje ujeti storilca, ko se bo naslednja tragedija že zgodila. Zato je izredno pomembno, da radikalizacijo po najboljših močeh odkrijemo ali preprečimo že vnaprej. Po Evropi so vzniknili že številni temu namenjeni iniciative in programi tako na ravni civilne družbe kot države. Večina jih je vključena v Radicalisation Awareness Network (RAN), evropsko mrežo, ki med drugim skrbi za izobraževanje in širjenje dobrih praks. Angleški Web Guardians npr. izobražuje matere, kako spremljati, kaj otroci iščejo po spletu, in kako zaznati znake radikalizacije. Belgijski CoPPRa izobražuje policiste, ki delajo na terenu, o desnem ekstremizmu in radikalizaciji, da bi bolje razumeli ljudi, s katerimi vsak dan prihajajo v stik. Mednarodna organizacija Teachers Empowered poučuje učitelje o marginalizaciji in izključenosti, ki je lahko podlaga za radikalizacijo, in kako ranljive otroke bolje vključevati. Na Nizozemskem izvajajo program izobraževanja v institucijah za duševno zdravje, s katerim učijo zaposlene prepoznavati posameznike, ki bi lahko pomenili nevarnost za širšo družbo. V Nemčiji program Fair Skills združuje otroke iz ranljivih skupin, da drug drugega učijo, kar najbolje znajo, in imajo tako širše možnosti za zaposlitev. Primerov je še veliko, številni so financirani z denarjem Evropske unije. Žal pa ne tudi v Sloveniji. Tudi tu so muslimani morebitna tarča džihadističnih »pridigarjev«, predvsem mladi, ki še iščejo svojo pot v življenju, jim lahko nasedejo.

A oblast za sodelovanje z muslimansko skupnostjo nima posluha. Nevzet Porić, generalni sekretar Islamske skupnosti, poudarja, da že več let skušajo tako z Vlado RS in Uradom za verske skupnosti kot tudi z občinami na lokalni ravni sprožiti nekatere skupne projekte, ki so pomembni za širšo družbo. »Popolnoma nas ignorirajo. V Sloveniji za to ni nikakršnega zanimanja. Mi smo nemočni. Zaskrbljeni smo zaradi določenih trendov, toda ni posluha za naše predloge.« Dodaja še, da bodo kljub temu še naprej predano in s polno odgovornostjo delali za dobro širše družbene skupnosti. Slovenski muslimani so zgodovinsko močno vpeti v družbo in tudi način življenja se precej razlikuje od drugih muslimanskih okolij, kar pomeni, da je tveganje radikalizacije pri nas mnogo manjše. A z naraščajočo nestrpnostjo, ki smo ji priče, z enačenjem islama s terorizmom in metanjem svinjskih glav na gradbišče ljubljanske džamije se lahko to spremeni.