Podobno se je zgodilo leta 2000. Barack Obama je januarja 2009 prevzel vodenje države v katastrofalnem gospodarskem stanju, na višku recesije po hudi finančni krizi, ko je na mesec ostajalo brez dela po več sto tisoč ljudi, stopnja brezposelnosti pa se je dvignila na skoraj deset odstotkov.
Okrevanje je bilo počasno, vendar je stopnja brezposelnosti danes 4,6-odstotna, rasti so začele tudi plače, gospodarska rast v tretjem četrtletju je bila 3,2-odstotna, indeks Dow Jones je presegel mejo 19.000 točk, bencin je poceni, inflacije ni in podoba je tako dobra, da bo centralna banka Federal Reserve sredi meseca skoraj zagotovo povišala obrestne mere.
Donald Trump je med kampanjo trdil, da je ekonomija v katastrofalnem stanju, da je brezposelnost 45-odstotna - skratka da gre vse k vragu. Volivci na srednjem zahodu in celo na vzhodu ZDA so mu verjeli. Gre za nekdanje industrijske države, ki izgubljajo delovna mesta v predelovalni industriji, saj jih korporacije selijo na tuje.
Leta 2000 je republikanec George Bush mlajši od demokrata Billa Clintona nasledil ZDA s proračunskim presežkom in splošno blaginjo, česar ne zanikajo niti republikanci. Prvi Bushev ukrep na oblasti so bile velike davčne olajšave. Nato so sledile vojne in hkrati z ideološkim zavračanjem regulacij institucij z Wall Streeta in drugod se je konec leta 2007 začela velika recesija, naslednje leto pa je izbruhnila še velika finančna kriza zaradi propada nepremičninskega trga.
Trump, podobno kot Bush mlajši, napoveduje velike davčne olajšave in zatrjuje, da bodo te močno pospešile gospodarsko rast. Celo tako zelo, da bo ostal denar za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja oziroma javnega dolga ne glede na obljubljenih 1000 milijard dolarjev dodatne porabe za infrastrukturo.
