V času, ko je Šegula začenjal svojo poklicno pot, so slovenske glasbene šole kitaro obravnavale še kot ljudsko glasbilo, namenjeno predvsem pevski spremljavi. Šegula pa je s svojim publicističnim delom, učbeniki za kitaro, z odmevnimi javnimi nastopi in zmagami učencev na tekmovanjih mladih glasbenikov, predvsem pa s svojim strokovno-organizacijskim delom veliko pripomogel k temu, da je kitara tudi v slovenskih glasbenih šolah postala enakovredna drugim tradicionalnim glasbilom. V sredini 70. let minulega stoletja je klasična kitara postala tudi samostojna študijska smer na obeh slovenskih srednjih glasbenih šolah in pozneje tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Pedagoško delo je Šegula začel leta 1963 na Glasbeni šoli Domžale, kjer je poučeval klavir in kitaro. Med letoma 1966 in 1968 je poučeval glasbo na Pedagoški gimnaziji v Ljubljani, od leta 1968 do leta 2003 pa je bil redno zaposlen na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani kot profesor kitare in kitarske komorne igre; vrsto let je bil tudi vodja oddelka za kitaro. Med letoma 1968-1972 je bil tudi član ansambla za staro glasbo Schola Labacensis in je nastopal na številnih koncertih.
