Slovenija

V Sloveniji se ne dušimo v odpadkih, ampak v pomanjkanju vizije

Žiga Kariž
21. 4. 2024, 07.38
Posodobljeno: 21. 4. 2024, 07.41
Deli članek:

Slovenija pri zbiranju in ločevanju odpadkov v Evropi prednjači, pri recikliranju in ponovni uporabi pa imamo velike težave. Zakaj?

Profimedia
Količine ustvarjenih odpadkov se vztrajno povečujejo.

Dejstvo je, da se odpadki kopičijo. V Evropski uniji jih letno na prebivalca ustvarimo neverjetnih pet ton, večinoma pa gre za industrijske odpadke. A svoj delež k temu prispevajo tudi gospodinjstva. V EU v povprečju ustvarijo nekaj več kot 500 kilogramov odpadkov na prebivalca letno, Slovenci malo manj, v letu dni 496 kilogramov na prebivalca. Podatki statističnega urada kažejo, da smo leta 2022 v Sloveniji ustvarili več kot milijon ton komunalnih odpadkov. Skrb vzbujajoč je predvsem podatek, da čeprav tako v EU kot v Sloveniji ekologiji in ozaveščanju namenjamo veliko pozornosti, količina odpadkov narašča. V naši domovini je vsak prebivalec še leta 2011 ustvaril le nekaj več kot 350 kilogramov odpadkov, leta 2021 pa smo prvič presegli mejo 500 kilogramov.

Pomembna surovina

K sreči so časi, ko smo odpadke zgolj zagrebli v zemljo in poskušali nanje pozabiti, minili. Prvo EU-direktivo s področja ravnanja z odpadki so sprejeli leta 1975, kar je bilo zapisano v 15 členih tega dokumenta, pa je še danes vodilo pri snovanju okoljskih politik. Ravnanje z odpadki je postala resna gospodarska dejavnost, saj so ob reciklaži lahko pomemben sekundarni vir surovin ter izjemno kakovosten energent. Kot je na strokovnem posvetu o trajnostnem ravnanju z odpadki, ki ga je pripravil Inštitut za strateške rešitve, povedal profesor Filip Kokalj z mariborske fakultete za strojništvo, v EU recikliramo le 38 odstotkov vseh odpadkov.  

Termična izraba v Sloveniji peša

Slovenija pri iskanju rešitev peša predvsem pri energijski izrabi odpadkov oziroma pri sežigu in sosežigu odpadkov. Z nedavno novelo zakona o okolju so se pogoji, ki podjetjem omogočajo sosežig odpadkov, znatno zaostrili, zato še ni jasno, kako se jim bodo uspela prilagoditi podjetja, pravo sežigalnico pa imamo le v Celju, tako da nam kapacitet močno primanjkuje. Kot je na posvetu poudaril profesor Kokalj, nam direktiva EU, ki velja od leta 2018, nalaga, naj na tem področju stvari uredimo. »Odločiti se moramo, kako bomo te stvari reševali. Ni nujno, da vse rešujemo v Sloveniji, lahko jih tudi kje v naši bližini. A direktiva nam tudi nalaga, da moramo v določenem obsegu postati samozadostni,« je pojasnil in dodal, da bomo morali, da bi dosegli cilje, ki jih je na področju ravnanja z odpadki določila EU, in cilje, ki smo si jih zadali sami, povečati in razširiti zmogljivosti.

Črtomir Goznik
Sežigalnica v Celju je trenutno edina v Sloveniji.

Sežigalnica le v Celju

Kot smo že zapisali, je edina prava sežigalnica odpadkov v Sloveniji tista v Celju, zato so številna komunalna podjetja prisiljena odpadke voziti na sežig v tujino. Kot so izpostavili na strokovnem posvetu o trajnostnem ravnanju z odpadki, ima sežigalnica v Celju zmogljivosti za sežig od 30 do 40 tisoč ton odpadkov od 250 tisoč ton, kolikor je potenciala v Sloveniji. Naša država s tem izgublja pomemben energijski vir, ob tem pa so naša komunalna podjetja izpostavljena nepredvidljivemu poslovnemu okolju. Kot se je na javnem omizju spraševal Franc Dover, predsednik Gospodarskega interesnega združenja SLOCERO in direktor Javnega podjetja Snaga, d. o. o.: »Kdo bo odgovarjal, če se bo cena sežiga odpadkov v tujini dvignila s sedanjih 120–150 evrov na 300–350 evrov za tono?« Velika verjetnost je, da bi tak dvig opazili predvsem potrošniki ob prejemu višjih položnic za odvoz smeti. Zakonodaja na področju ravnanja z odpadki ni učinkovita, imamo razvajene potrošnike in bolan planet, še ocenjuje Dover. »Obstaja celo tveganje, da tuje cementarne v naši bližini ne bodo več prevzemale tujih odpadkov,« je opozoril in državo pozval, naj na tem področju začrta jasno strategijo.

Odgovornost politike

Termična izraba odpadkov je poleg sežigalnice v Celju trenutno možna še v cementarni Alpacem, nekdanjem Salonitu Anhovo, a kot je znano, so jih nove zakonske omejitve spravile v nezavidljiv položaj, ki celo ogroža obstoj cementarne. Tako so predstavniki več podjetij, ki delujejo na področju ravnanja z odpadki, izrazili nezadovoljstvo nad sodelovanjem z državo. Kot je povedala Darja Figelj, ki že devet let vodi podjetje Interzero, je v tem času spoznala sedem ministrov, delala pod štirimi vladami v zadnjem letu in pol ter imela na mizi sedem različic Zakona o varstvu okolja, ki je nazadnje končal na ustavnem sodišču in zdaj celo na evropskem sodišču. Dejala je, da se v Sloveniji (še) ne dušimo v odpadkih, ampak v pomanjkanju vizije, kako pravilno upravljati odpadke.

Bogdan Macarol
S sežigom odpadkov bi lahko v Ljubljani zagotovili 30 odstotkov energije, potrebne za ogrevanje.

Kaj pa nove lokacije?

Medtem ko bodo v Anhovem lastniki iskali rešitve, kako doseči omejitve, ki jim jih je predpisala politika, in ne stroka, v Ljubljani in Mariboru iščejo možnosti postavitve dveh dodatnih sežigalnic. V prestolnici bi letno sežgali 140 tisoč ton komunalnih odpadkov, s čimer bi lahko pridobili 30 odstotkov vse toplotne energije. Podobno v Mariboru, kjer bi termično izrabili 50 tisoč ton odpadkov iz severovzhodne Slovenije. V Ljubljani so prvo študijo o tem, kje bi lahko stala sežigalnica, opravili že leta 2007, prepoznali dve najugodnejši lokaciji, a so zdaj opravili revizijo in kot najverjetnejšo prepoznali lokacijo ob trenutnem odlagališču odpadkov na Barju. Kot je povedal Gregor Golja iz podjetja Energetika Ljubljana, si želijo, da bi lahko sežigalnico sezidali že v dveh letih, a zagotovo ne bo tako, in o datumih ni želel govoriti.

Okoljevarstvo, ki to ni

Vzpostavitev gospodarske javne službe sežiga odpadkov je glede na pravno ureditev naloga države, a kot je povedal Kokalj, nihče noče ugrizniti v to kislo jabolko. »Če imaš samo eno leto, dve leti pred volitvami in slediš neki dolgoročni strateški usmeritvi politike v vse politične stranke, se zgodi, kar se je zgodilo nam: da državna gospodarska javna služba sežiganje odpadkov v Sloveniji ne deluje oziroma je država ni sposobna vzpostaviti.« Razlog, zakaj se politika otepa postavitve sežigalnic, je jasen. Čeprav je tehnologija močno napredovala in imajo sežigalnice, ki uporabljajo najboljšo dostopno tehnologijo, zelo majhen okoljski odtis, okoljevarstvene organizacije zavračajo njihovo postavitev. Na konferenci so izpostavili absurd, ki ga taka nasprotovanja povzročajo. Odpadki, ki bi se pri nas sežigali ob spoštovanju najstrožjih okoljevarstvenih omejitev, tako romajo v tujino, pogosto v najrevnejše države, kjer jih bodisi zakopljejo bodisi sežgejo v okolju znatno manj prijaznih pečeh.